Zgodbe

Črna magija je med nami

Sanya Moore
5. 2. 2013, 09.07
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Ljudje so kljub stiski, ki jo trenutno preživljamo, še vedno pripravljeni plačati na tisoče evrov, da prikličejo zle uroke nad druge ali da se jih rešijo. In to danes, tu, v Sloveniji.

Zapuščeni ljubimci, prevarane žene, najstnice strtih src, neozdravljivo bolni, prelisičeni poslovni partnerji, pa zlonamerneži in obupanci vseh vrst so v zgodovini uporabljali čarobne uroke, upajoč, da jim bodo pomagali pri njihovih težavah. Nekateri so uroke skušali priklicati, drugi izničiti. Črna magija ni umrla s srednjim vekom; ljudje so kljub stiski, ki jo trenutno preživljamo, še vedno pripravljeni plačati na tisoče evrov, da prikličejo zle uroke nad druge ali da se jih rešijo. In to danes, tu, v Sloveniji, med nami.

Rože po hiši so ovenele …

 Martina* zgodba je pretresljiva. Niti ne toliko zaradi tega, kar se ji je zgodilo – mož jo je po sedemnajstih letih srečnega zakona nenadoma zapustil – bolj zato, ker se tako krčevito oklepa verovanja v svojo različico dogodkov. Zdi se, da hoče prepričati vse okoli sebe, vključno s sabo, da se ji je zakon tako dramatično porušil zaradi uroka, delovanja magičnih sil, zlonamernosti. V solzah razlaga, da ji je moža »začarala« kar tašča, ki je nikoli ni sprejela. Pred časom je namreč spoznala človeka, ki se ukvarja z magijo, in mu plačala, da je nad njenega sina priklical urok. Ta se je pokazal tako, da je svojo ljubljeno ženo z otrokoma vred zasovražil in čez noč zapustil brez besed. »Spakiral je en sam kovček in odšel. Vse je zapustil: otroka, avto, hišo, ki sva jo gradila več kot deset let ... Verjamem, da so ga začarali, to je edina možnost, vse se je zgodilo brez najmanjšega opozorila. Po tistem usodnem dnevu sem opazila znake: rože po hiši so ovenele, avto, skoraj nov, se je pokvaril. Mož pa ni hotel dvigovati telefona, nisem vedela, kje je, kaj dela ... Začaran je in nič me ne bo prepričalo, da niso na delu zle sile!«

Marta je ženska z visoko izobrazbo, prepričana ateistka, ambiciozna, bistra; skratka zadnja ženska na svetu, ki bi verjela v kaj takega. Če v uroke verjame ona, bržkone tudi (mnogi) drugi. Koliko jih torej verjame, da je mogoče ljudi uročiti, jim zadati hudo, jih prepričati, da storijo nekaj, česar si ne želijo? Ali ljudje res verjamejo, da zaradi urokov zbolijo sami ali njihovi najbližji, da jih zapustijo partnerji in jim pomrejo štirinožni ljubljenčki? Ali pa so uroki le beg pred kruto resnico?

Začele se nama bodo dogajati grozne stvari

Tudi Karolina* ima podobno zgodbo. Nekega popoldneva se je vrnila iz službe in na pragu našla čipkasto podvezico. Ko je domov prišel njen partner, mu jo je pokazala in prebledel je. Karolina povzame, kaj se je zgodilo v nadaljevanju: »Začel je vpiti, da sva začarana. Krivil je svojo bivšo ženo, ki naj bi mu vedno grozila, da bo nadenj poslala hud ljubezenski urok, če bo kdaj ljubil drugo žensko. Meni se je sprva to zdelo smešno, saj sta bila ločena že več let, potem pa mi je postajalo pri srcu vse bolj tesno, ko sem videla, kako resno je on vzel to grožnjo. Dejal je, da se nama bodo začele zdaj dogajati grozne stvari; da se bova začela prepirati, on bo ostal brez spolne moči, eden izmed naju bo zagotovo zbolel. Poklical je svojo mamo in ta je vsa zgrožena prišla na obisk še isti večer. Čeprav je bila partnerjeva družina muslimanskega rodu, niso bili verni v pravem pomenu besede. Zato se mi je zdelo čudno, ko naju je mama začela nagovarjati, da morava čim prej k nekakšnemu hodži v Bosno, ki bo urok 'odvzel' in naju zaščitil. V naslednjih dneh se mi je vse zdelo kot nočna mora, čeprav sem potiho upala, da se bo zadeva pozabila. A se ni. Začela sem postajati razdražljiva, zadirčna in nepotrpežljiva. Nekajkrat sva se grdo sporekla. Čez nekaj tednov, ko mi je šlo res vse narobe, sva se odločila, da bova šla, kamor naju je napotila mati. Hodža, prileten moški s kapo, podobno turbanu, je izvedel obred očiščenja. Skoraj dve uri je pel v arabščini in izvajal kretnje z rokami. Potem nama je povedal, da je urok izničen ter da sva zdaj zaščitena. Ko sva ga vprašala, koliko sva dolžna, je dejal, naj mu dava, kolikor sva za to namenila. Opazila sem, da mu je partner izročil kar zajeten zavoj prepognjenih stoevrskih bankovcev. Ko sva prišla domov, je bilo vse drugače ... Volja se je spremenila, postala sva spet ljubeča in vse se je uredilo. Zagotovo verjamem, da je bil nad naju poslan urok ter da sva storila pravo stvar in se ga rešila.«


Več preberite v tiskani Jani (št. 6, izid: 5.2.2013).