Zgodbe

Milijoni na butalski grmadi

Albina Podbevšek
8. 4. 2013, 09.05
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Gospodarska škoda je ogromna, saj usnje zdaj uvažamo, kar zelo pesti zlasti čevljarsko industrijo. Vendar se o tem nikjer nič ne razpravlja.

Po eni strani se slovenski ljubitelji živali nenehno zaganjajo v krznarje, naj opustijo svojo dejavnost, po drugi strani pa vsako leto konča na grmadi približno pol milijona kož klavnih domačih živali, ki bi jih po načelu zdrave pameti morali predelati v usnje. Še več: enaka usoda doleti tudi kože kakih 60 tisoč divjih živali, ki jih lovci uplenijo v naravi. Gospodarska škoda je ogromna, saj usnje zdaj uvažamo, kar zelo pesti zlasti čevljarsko industrijo. Vendar se o tem nikjer nič ne razpravlja. Seveda, saj tudi hlode izvažamo, les pa uvažamo, čeprav živimo sredi bogatih gozdov. Kot v Butalah ...

Irci niti ovčjih zob ne zavržejo

 Ko smo imeli še dokaj urejeno državo, je bilo obvezno oddajati vse živalske kože, tudi divjačinske, v nadaljnjo predelavo. Turbo kapitalistični plenilski sistem je potem uničil to samooskrbno naravnano verigo izkoriščanja naravno danih surovin. Največ škode je usnjarski dejavnosti povzročil propad nekdaj cenjene in uspešne Industrije usnja na Vrhniki, ta je izdelovala usnje celo za zahtevne italijanske ustvarjalce modne konfekcije. Uničila jo je tajkunska zgodba. Med drugim je prišel v tovarno Anglež in ji zadal smrtni udarec s spretnimi goljufijami. Delavci so pristali na cesti, tovarna trohni, nihče pa še do danes ni stopil pred sodišče ... S propadom IUV se je vse sesulo. Po podatkih obrtno-podjetniške zbornice so slovenske klavnice lani poslale v uničenje 257 tisoč svinjskih, 118 tisoč govejih, 13 tisoč kunčjih, 1700 konjskih kož, in kar je posebej zanimivo, v sežigalnici je končalo tudi 9 tisoč ovčjih kož. Včasih smo vse koristno izrabili, danes pa jih ne moreš kupiti niti za v invalidski voziček. »Nihče jih ne odkupuje, zato jih zagrebem ali sežgem. Enako je z volno,« mi je povedal kmet s Turjaka, ki redi ovce za meso, torej se mu to ne izplača. Ko sem nedavno bila na Irskem, sem obsedela v lokalu na stolih, obloženih z ovčjimi kožami, možakar na sosednjem pa je bil oblečen v plašč, podložen z ovčjim kožuhom. Povedal mi je, da mu v njem še vihar ne pride do živega: »Ovce so del našega življenja, brez njih bi nam trda predla. Mi porabimo vse, kar nam dajejo, še zobje nam pridejo prav za izdelovanje gumbov in nakita.«

 

Bo vse usnje nadomestila plastika?

V zadnjem desetletju je v usnjarski panogi mnogo delavcev izgubilo delo, kar državo veliko stane, poceni pa tudi ni sežiganje kož v podjetju KO-TO, ki je nekdaj te predelovalo, torej je ustvarjalo prihodek! »V sekciji predelovalcev kož imamo le 233 članov, ki zaposlujejo kakih tisoč delavcev. To so strojarji, čevljarji, krojači usnjenih oblačil, izdelovalci torbic in potovalk ter nekaj deset krznarjev. Izračuni kažejo, da samo zaradi uničevanja kož iz kmetijstva znaša gospodarska škoda več kot 25 milijonov evrov na leto,« je povedala Nika Marolt Čukur, predsednica sekcije predelovalcev kož pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. Kaže, da pri nas ni posebnega zanimanja, da bi spremenili takšno nesmiselno ravnanje z naravnimi viri, kar nedvomno so tudi živalske kože. Samo iz kmetijstva jih na leto zgori blizu pol milijona. Šušlja pa se, da obstajajo skrivne poti za naše neobdelane kož v tujino. Kaj tega ne bi mogli početi kar po zakonitih poteh? Z usnjem služijo tujci. Največ ga uvozimo iz daljne Argentine, na svojem pragu pa ga uničujemo! Za nameček, pravijo poznavalci, je uvoženo usnje slabše kakovosti.

Koža je stranski produkt

Tudi pri lovcih nastaja gospodarska škoda, saj nihče več sistematično ne odkupuje kož divjadi. »Koža je za nas stranski produkt in po lovski zakonodaji jo uplenitelj lahko tudi zadrži ali proda. Načeloma pa moramo kože in kožuhe oddati v zbiralnice, od koder jih higieniki odvažajo v uničenje, kar plača država, nikakor pa jih ne smemo zagrebsti v zemljo,« je povedal direktor Lovske zveze Slovenije Srečko Žerjav in mi pokazal statistične podatke o odstreljenih divjih živalih preteklo leto. Največ je padlo srnjadi, 32 tisoč, divjih prašičev okrog 11 tisoč petsto, lisic skoraj 10 tisoč, 3 tisoč jelenov, 1900 gamsov, dva tisoč zajcev, tisoč kun: vse skupaj je bilo »vzetih iz narave« 50 tisoč divjih živali. Tudi podjetja, ki odkupujejo divjačinsko meso, prepuščajo kože ognjenim zubljem tovarne TO-KO. Lovci domnevajo, da jim zavržene kože letno odtegnejo približno tri milijone dohodka. S tem bi lahko storili marsikaj dobrega za življenje v gozdovih! Posamezni lovci si včasih vzamejo kak kožuh za svoje potrebe. »Da bi kaj prodal, se ne splača. Samo strojarju bi toliko dal za delo, kot stane, denimo, narejena kapa ali rokavica iz Kitajske!« mi je povedal eden od mojih lovskih prijateljev in dodal še en kamen k mozaiku žalostne zgodbe o živalskih kožah pri nas.

Švedi in Madžari služijo s krznom

Nedvomno pa nekaj k tej žalostinki dodajajo še vneti zagovorniki pravic živali oziroma nasprotniki usnja, mesa in krzna. Zgori nam kar 13 tisoč dragocenih kožuhov – in to v obdobju krize, ko bi morali izboljšati samooskrbo na vseh ravneh. Nedavno je državni zbor po burni razpravi sprejel spremembo zakona o zaščiti živali: 45. člen predpisuje globo od 2400 do 8400 evrov za tistega, »ki redi ali lovi živali zgolj zaradi pridobivanja kožuhov, kož ali perja«! Predlagatelji sprememb so bili zadovoljni, rekoč: »Hura! Nadgradili smo direktivo Sveta EU 98/53 o zaščiti rejnih živali!« Ta namreč ne vsebuje prepovedi reje in prodaje kožuhov. Resnici na ljubo je treba povedati, da se novela zakona o varstvu živali načeloma tiče ene same farme s pet tisoč činčilami. Prav nič ne pomaga, da tam z živalmi ravnajo po direktivi EU, kar velja tudi za metodo usmrtitve (ne uporabljajo spornih elektrod); morali jo bodo zapreti. Brez dela bo ostalo blizu 400 delavcev, država bo brez davka, še po te kože pa bodo krznarji hodili k sosedom.

Kaže, da je naša država med najstrožjimi varuhi živali v EU. Nizozemska je na primer ukinila le farme za rejo lisic, medtem ko naprej vzpodbuja rejo drugih živali za krzno. Več sto farm za nerce ji prinaša milijonske zaslužke. Madžarska ima 96 velikih farm za činčile in po podatkih obrtno-podjetniške zbornice Slovenije so lani zaslužili 9 milijonov evrov. Pri tem upoštevajo vsa pravila EU za namestitev, prehrano in usmrtitev živali. Največji izvozniki krzna v EU so Švedi. Švica sicer ni v EU, a ima stroga pravila ravnanja z živalmi za krzno, o kaki prepovedi pa ni govora. Samo pri nas smo pametnejši od drugih.