Zgodbe

Politika in dobrodelnost ne sodita skupaj

Svetlana V. Mekina
17. 4. 2013, 08.29
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

V svetu čedalje večjih razlik med bogatimi in revnimi se vsak dan razkrivajo zgodbe o grabežljivcih, ki skrivajo svoje bogastvo na tajnih računih.

Direktorjih, ki si izplačujejo mastne odpravnine, prevarantskih lastnikih bank, »prevelikih za v zapor«, pa tudi bolj ali manj bogatih ljudeh, ki so sredi krize pripravljeni razdeliti svoje bogastvo. Med njimi so včasih tudi – politiki.

Britanski mediji so se te dni razpisali o visoki plači (več kot 300.000 evrov letno) in triletni »odpravnini« Catherine Ashton, visoke predstavnice EU za zunanje zadeve, ki bo tudi po izteku mandata leta 2014 prejemala izjemno visoke dohodke. Na račun evropskih davčnih zavezancev bo namreč v treh letih prejela še 470.000 evrov, torej skoraj pol milijona evrov, ne da bi za to, kot poroča britanski Telegraf, morala delati karkoli. Britanska laburistka bo namreč do leta 2017 prejemala 55 odstotkov svoje sedanje plače, torej 133.500 funtov oziroma 156.780 evrov letno. Ob tem bodo tudi njeni dohodki obdavčeni po zmanjšani evropski stopnji in ne po standardni britanski stopnji obdavčevanja visokih dohodkov. Služba za EU se bo tej britanski baronici vsekakor zelo splačala.

Pomagaj in ne govori!

Mnogi politiki ravnajo drugače. Nedavno sta si, na primer, plačo za pet odstotkov znižala predsednik ZDA Barack Obama in zunanji minister John Kerry. Nekateri pa so bili res drastični. Pred nekaj leti, še pred sedanjo gospodarsko krizo, sem se v Gradcu in nato še v Mariboru pogovarjala z Ernestom Kalteneggerjem, tedanjim članom sveta deželnega mesta Gradec na avstrijskem Štajerskem. Njegova Komunistična partija Avstrije (Kommunistische Partei Österreichs – KPÖ) je namreč na lokalnih volitvah v Gradcu zanetila pravi preplah v vrstah svojih političnih nasprotnikov. Z 20,8 odstotka glasov so štajerski komunisti iz mestnega sveta  izrinili Haiderjeve Svobodnjake (FPÖ) in zasedli njihove položaje, medtem ko so komentatorji avstrijskih medijev poročali o »rdečih zastavah nad Gradcem« in se zaskrbljeno spraševali, ali se ni morda »vodstvo komunistične revolucije preselilo v alpsko republiko.« Za njihov uspeh je bil v največji meri zaradi zelo konkretne pomoči socialno najbolj ogroženim slojem v Avstriji zaslužen prav Ernest Kaltenegger, znan tudi kot Robin Hood iz Gradca. Ni sicer jemal bogatim, da bi dajal revnim, je pa revnim dajal iz lastnega žepa. Postal je politična zvezda in postavljal nove mejnike v razumevanju politike. V stranki so namreč  ustanovili poseben »dežurni telefon za najemnike« za brezplačno pravno pomoč žrtvam špekulantov. Pomagali so tudi drugim  socialno prizadetim iz vse Avstrije.

»Zmeraj smo kritizirali dejstvo, da politiki zaslužijo preveč. Po našem mnenju pridobitev mandata ne bi smela služiti temu, da ljudje postanejo bogati. Samopodoba ljudi, ki mislijo, ‘sedaj sem član vlade in moram zato upravičeno postati bogat’, se nam zdi zgrešena. 


Več preberite v tiskani Jani (št. 16, izid: 16.4.2013).