Zgodbe

Tudi zdravniki meditirajo

T. S.
6. 5. 2013, 11.50
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Meditacije se še vedno drži pridih mističnega, eksotičnega in mejnega. A ne da bi vedel, po malem vsak od nas meditira vsak dan.

Še zdaleč ne nujno tako, da bi mu to koristilo. Meditacije se pogosto loteva tudi znanost. Sodobne metode, kakršne so magnetna resonanca in druge, so omogočile globlji vpogled v delovanje možganov med meditacijo in nam pokazale merljive, ponovljive in včasih celo osupljive rezultate. O njih je nedavno v Cankarjevem domu predaval dr. Fred Travis, profesor na Maharishi University of Management in raziskovalec meditacije.

Kako pogosto in kako meditirate?
Meditiram dvajset minut zjutraj in še dvajset popoldne ali zvečer. S transcendentalno meditacijo se ukvarjam že štirideset let.

Obstajajo različne kategorije meditacije.
V grobem tri. Ena temelji na koncentriranju, druga na opazovanju, tretja pa je transcendentalna meditacija (TM), kjer gre za avtomatično preseganje lastnega jaza. Koncentrirate se lahko na plamen sveče, denimo, na to, da misli obdržite čim bolj prazne, da vam ne tavajo. Opazujete lahko dihanje in kaj se ob njem dogaja v telesu. Pri TM greste preko teh korakov, načinov, izven okvirov samega sebe. Tehnika je naslednja: koncentrirate se na neki zvok, ki ga imate v glavi, spremljate njegov razvoj in počasi se ta izgubi v ozadje. Dojamete tišino, ki je okoli njega, in v njej se vse misli in vsi občutki sestavijo v celoto. Najdete enovitost znotraj sebe in enovitost sebe z vsem, kar obstaja. Um se popolnoma umiri.

V povezavi z meditacijo je bilo narejenih že kar nekaj nevroloških raziskav. Kaj se med meditacijo dogaja z našimi možgani?
Z različnimi kategorijami meditacije boste dosegli različne stvari. Na magnetni resonanci se lepo vidi, kateri deli možganov se aktivirajo pri različnih meditacijah. Če se boste koncentrirali, boste »trenirali« talamus in bolj boste skoncentrirani tudi pri svojem delu, pri vsaki stvari, ki se je lotite. Če se boste posvetili opazovanju, se bo vključil del možganov, ki bo postal dojemljivejši tudi drugje v življenju, ne bo vas več tako lahko spraviti iz tira, ne boste raztreseni. Transcendentalna meditacija (TM) umiri delovanje možganskega debla, ki skrbi za vzdrževanje zavesti, uravnavanje spalnega cikla, delovanja srca, dihanja in prehranjevanja, obenem pa vzpodbudi aktivnost čelnega režnja, kjer so doma načrtovanje, abstraktno mišljenje, določanje prednosti, zaviranje impulzivnosti, presojanje in pozornost. Ljudje opisujejo, da niso več omejeni s telesom, časom, prostorom. Stopijo v stik z najbolj univerzalnim delom sebe, ki ni toliko povezan s tukaj in zdaj.

Ali naj torej vrsto meditacije prilagajamo svojim trenutnim potrebam, ciljem ali je vsakemu od nas na kožo pisana natančno določena? Ali je pač ena najboljša od vseh?
To je delikatno vprašanje. Sam seveda stojim za TM. Vsekakor ne priporočam, da bi prakticirali več vrst naenkrat. Ne moreš, denimo, najprej meditirati s koncentracijo, da bi lažje študiral, potem pa za počitek odmeditirati še malo odmišljanja. Meditacija je rutina, z leti avtomatizem. Če dajemo možganom nasprotujoča si navodila, jih bo to zmedlo, nič od obojega ne bomo opravili kakovostno. Premisliti je treba, česa si želimo. Meditacija s koncentriranjem in opazovanjem prinese oprijemljive spretnosti, medtem ko TM vodi v spreminjanje zavesti. V občutek popolnega notranjega miru in odmaknjenost od vsakodnevnega razburjenja. Z njo ne pridobiš posebnih spretnosti, pridobiš pa popolnoma drugačen pogled na svet, nase in na ljudi okoli sebe.

Kako je ukvarjanje s transcendentalno meditacijo vplivalo na vaše življenje?
Stvari, ki so bile prej zame stres, so zdaj izziv. Ne zgodi se mi več, da me problemi zasujejo, ne otrpnem pred njimi, ne dušijo me. Imam globinski občutek, da se lahko z vsako stvarjo spoprimem. Namesto da bi čutili skrb in stisko, se moji možgani takoj lotijo rešitev. Druga pomembna stvar je, da se ne staram. Ne mislim na sive lase in gube, temveč na svojo notranjo starost. Jaz sem jaz, enak pri dvajsetih in petdesetih, le izkušnje se nabirajo. Včasih gledam ljudi, ki žalujejo za časi, ko so bili njihovi otroci še majhni, in ne znajo uživati v njihovi skorajšnji odraslosti. Tretja stvar so harmonija in veselje, zabava, ki mi jo pomeni življenje. Vidim ga celoviteje, s smislom, vidim, kako raste. Čustva in dejanja ljudi okoli sebe lahko cenim zaradi njih samih, ne zaradi tega, kar dajo ali vzamejo meni. Pravzaprav vam težko opišem z besedami, ker gre izključno za občutek, za doživljanje sveta.

Meditacija je v osnovi vzpostavljanje vzorcev s ponavljanjem. Pogosto si te  – ne zanalašč – ustvarjamo vsakodnevno in najopaznejši so tisti slabi za nas. Je vrtenje črnih scenarijev, podoživljanje konfliktov, pogrevanje skrbi v glavi tudi vrsta – negativne – meditacije?
Res je. Možgani so vmesnik med notranjim in zunanjim svetom. Oni določajo, kako bomo v sebi doživljali tisto, kar je zunaj. Poleg tega možgani niso kamen, so reka, spreminjajo se. To pomeni, da jih vsa naša dejanja, razmišljanja, občutki na novo oblikujejo. Če delamo vedno enake izbire, bomo doživljali vedno enako stvar in možgani bodo čedalje bolj »zacementirani« v svojih odzivih. Če se za vsako malenkost spremo, bo svet za nas sovražen, v nasprotju z nami. Če vedno jemo enako hrano, govorimo o enakih stvareh, beremo samo en časopis, bomo vedno enakega mnenja o stvareh. Če si vedno znova privoščimo nove izkušnje, se bo naš pogled na svet spreminjal, bolj odprti bomo, lažje bomo sprejemali novo. In če si vedno znova ponavljamo, da nas nihče ne mara, na primer, bomo v to globoko verjeli, pa čeprav ne bo res. Nekateri ljudje pa živijo v neprestani tesnobi zaradi travmatične izkušnje, ki so jo doživeli. Njihovi možgani so programirani tako, da se na vsako najmanjšo reč ali že brez povoda odzivajo z nezaupanjem, strahom, paranojo. Amigdala, center za čustva, med drugim strah, je neprestano aktiven. To je značilno za posttravmatsko stresno motnjo, na primer. A ne bi verjeli, kako hitro se to lahko spremeni. Delali smo z veterani zalivske vojne, ki niso mogli spati, se nikoli ne bi usedli s hrbtom stran od stene, niso več funkcionirali v življenju, in po le nekaj dneh vodene meditacije so se njihovi možgani začeli umirjati, drugače odzivati. Polovica jih ni imela več simptomov PTM. V kratkem bo objavljena tudi naša študija, ki smo jo delali z begunci iz Konga. To so ljudje, ki so doživeli neverjetne strahote, izgubili dom in družino in ki pred seboj ne vidijo nobene prihodnosti. V tridesetih dneh meditacije niso imeli več simptomov stresne motnje. Pol leta po raziskavi je še vedno tako. Pri TM se ne koncentriraš na popravljanje izkušnje, na učenje drugačnega odziva nanjo ali na prepričevanje, da je zdaj vse v redu. Enostavno začneš drugače dojemati sebe in s tem vse, kar se ti je kdaj zgodilo.

Zakaj meditacija ni na recept, če se malo pošalim, če je tako učinkovita?
Mislim, da je to stvar paradigme. Paradigma je sistem vrednot, s pomočjo katerega si razlagamo svet. Naša zahodnjaška je močno zaznamovana z znanstvenim razmišljanjem, z racijem. Težko se odpremo spiritualnemu. Dokazano je, da nas stvari, ki niso v skladu z našo paradigmo, prav razjezijo. Ne da bi vsaj premislili in morda ugotovili, da se te ne skladajo z našim vedenjem in znanjem. Ne, odzovemo se čustveno  – To je bedasto! zakričimo. Stvari se počasi spreminjajo, a treba bo še nekaj časa, da bomo razmišljali drugače. Poglejte kvantno fiziko, denimo. Znanost nam govori, da je v osnovi vse okoli nas oprijemljivo – vsaka miza ali roža – iz iste snovi in vse v istem trenutku obstaja in ne. Vsak od nas ve nekaj malega o tem, a nihče tega v glavi ne zaobjame zares. Mnogi zdravniki prakticirajo meditacijo, a večina se nam bo še vedno smejala, če bomo rekli, da lahko v dvajsetih minut meditacije brez napora umirimo amigdalo in odpravimo simptome posttravmatske motnje, motnje pomanjkanja pozornosti, hiperaktivnosti. Če je brez napora, že ne more biti učinkovito, pravijo, če se tako hitro naučiš, se že ne moreš naučiti česa pomembnega.

Kako se lotiti transcendentalne meditacije?
Predvsem potrebujete učitelja. TM se ne da naučiti prek opisa postopka in sledenja nekaj korakom. Teh se niti ne da zares opisati. Nekdo te mora voditi, ti kazati pot. Nekako tako, kot otroka ne naučiš voziti kolesa z razlaganjem centrifugalne sile in principa ravnotežja. Posadiš ga na kolo, držiš in tečeš zraven njega, vse drugo dobi z doživetjem in vajo.