Pri Štrausovih v hribih nad Šoštanjem stoji posteljica, v njej pa kot v kakšni pripovedki druga zraven druge spijo tri štručke. Žiga, Živa in Bor so bili rojeni 3. 3. ob treh popoldne, pa še na letnico, ki da seštevek tri. Veronika ni vraževerna, a to se še njej zdi zares nekaj posebnega. Tako kot njeni trije malčki. »Prišli so čisto po naravni poti, saj sva oba še mlada in pri dveh otrocih od prej res nisva potrebovala pomoči. Res pa je, da sta v družini že dva para dvojčkov, tako da imamo to v krvi.«
Vedno si je želela pet otrok
Veronika si je vedno želela velike družine, kar petih otrok, a si ni mislila, da se bo to res kdaj zgodilo. »Načrtovala sva tri. Pet je le kar veliko, pa tudi stroški so, tako da sem pričakovala, da bo ostalo pri željah. Potem pa nas je ultrazvok nadvse presenetil. Malo sem že bila prestrašena, ne bom rekla, da ne. Nosečnost je lahko zelo težka, tveganja so večja, tudi pri zdravju se jim lahko pozna. A imela sem srečo. Vse je šlo gladko, le dihala sem res težko in jedla kot ptiček, pa kar naprej. In pazila sem se precej bolj ter manj delala. Družina nama je ogromno pomagala, brez njih bi težko.« Še posebno ganjen je bil dedek Milan, ki je svoje navdušenje kar po elektronski pošti delil s svetom. Nasploh so se stari starši odlično odrezali, saj so poskrbeli za večji del priprav. »Pri nas je vraža, da se do meseca dni pred porodom ne sme nič pripravljati in babici sta vztrajali pri tem. Takrat pa sem bila jaz že tako okrogla, da se tudi premikati nisem več mogla. Pa sta vse oblekice in odejice morali priskrbeti oni,« se smeje Veronika. Malčki pa so poleg tega, kar potrebujejo, dobili tudi lepo presenečenje ob prihodu domov. Na posteljici visijo deščice z njihovimi imeni, nad vhodom pa napis z njihovimi slikami. Pozdravile so jih rime: Ko za temnimi gorami sonce zaide, k vaši beli postelji veverička pride. Pa vam tiho zašepeče – drago malo bitjece, mnogo mnogo sreče...

Več v tiskani izdaji revije Jana, št.14, 6.4. 2010