A vse poti so zanimive in nekam vodijo. Ena od alternativnih zdravilskih metod je tudi izpiranje črevesa. Zagovorniki klistiranja trdijo, da pravilno izpiranje razstruplja debelo črevo, strupov osvobojeno telo pa naj bi se bolje borilo proti rakavim celicam. Pri klistirju uporabljajo tekočino, kot je voda ali kava, ki se splakne skozi debelo črevo. Po vsej kemoterapiji in bioloških zdravilih, ki sem jih na Onkološkem inštitutu prejela v zadnjih dveh letih, se občasno počutim, kot bi imela v trebuhu veliko železno kroglo, ki me vleče k tlom. Ne morem ravno reči, da sem navdušenka nad klistiranjem, prej nasprotno, pa ne govorim na pamet. Ne vem, ali sem že omenila nepomembno dejstvo, da sem štirikrat rodila (o vsakem svojem porodu bi lahko napisala posebno tragikomedijo), ključna točka vseh teh blagoslovljenih stanj je bila na žalost ta, da so me vsakič znova zahrbtno napadli hemeroidi. Ja, ta zoprna nadloga, ki je javno noče nihče priznati, a se za zidovi svojega domovanja z njo spopada polovica prebivalcev Slovenije. Grozno je bilo. Spredaj sem bila napihnjena kot balon – vedno sem imela tako velik trebuh, da niti skozi vhodna vrata nisem mogla, ne da bi se z njim kam zataknila – zadek pa me je ves čas žgal, kot bi sedela na žerjavici. Pri polni zavesti zatrjujem, da sem v vseh teh letih »doktorirala« iz zdravljenja hemoroidov, preizkusila sem vse kreme na tržišču. Na žalost ni nič veliko pomagalo. Pila sem čaje, sedela dolge minute na loncih, polnih zeliščnih zvarkov, da bi telo tudi s tega konca inhaliralo nekaj zdravilnih in blažilnih učinkovin. Na ritko sem si lepila obkladke z njivsko preslico, zamenjala sem vso prehrano, pila vodo kot žolna, nič ni pomagalo. Še vedno je peklo in bolelo, da nisem mogla ne sedeti ne stati. S sabo sem nosila napihljiv otroški obroč za plavanje, tudi v porodnišnico sem šla z njim, oh, kakšna sramota. Ampak drugače ni šlo. Še zdaj ne morem verjeti, ko gledam fotografijo ob odhodu iz porodnišnice, da sem na njej jaz. Videti sem kot nasedli kit, čeprav sem že rodila, v eni roki nerodno držim lomljivo štručko ljubezni, za katero ne vem točno, kako je prišla v moje naročje, v drugi pa moder napihljiv plavalni obroč. Na obrazu pa zamrznjen izraz nekje med jokom in smehom, ki nemo kriči: »Kaj se dogaja z mano??! Sem to še jaz?«
Moji zadnji nosečnosti sta bili zaradi zamaknjene maternice rizični in sem morala ležati vse mesece do poroda. Nisem hodila, tedne in mesece se nisem premikala, v postelji sem jedla in lulala. Če se nisem hotela razpočiti od notranje napetosti, sem morala nekajkrat sama izvesti »domači« klistir. Opremo, vrečko s tekočino za izpiranje debelega črevesa, dobiš v vsaki lekarni, je zoprno in mučno opravilo, tudi boleče kdaj, ampak če imaš težave s prebavo in hemoroidi, včasih preprosto ne gre drugače. Sama sem se s tistim velikanskim trebuhom pogosto počutila kot tempirana bomba, ki ne ve, kje bo eksplodirala prej, spredaj ali zadaj. Ali pa bo samo mojo glavo razneslo od vse te napetosti, kdo bi vedel. Potem pa sem enkrat imela dovolj te kronične nadloge, presekala sem in se naročila k proktologu. Pristala sem v ordinaciji pri našem vrhunskem strokovnjaku, zdaj že pokojnem zdravniku Tinetu Velikonji. V njegovi ambulanti je sedelo pet ljudi, štirje starejši možakarji, 60+, in moja malenkost. Ko me je zdravnik zagledal, je v ordinaciji od veselja začel kar ploskati in poskakovati za mizo: »Mlada rit, mlada rit …« Nič nisem rekla, moj nasmeh je bil bolj grenak. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 47, 21. november, 2023.
