Ne samo, da so lahko takšni eksperimenti izguba časa in denarja, tako nekontrolirano zdravljenje je lahko tudi izjemno nevarno za zdravje, nekatere učinkovine lahko vplivajo tudi na učinkovitost drugih medikamentov pri zdravljenju raka. Določene alternativne terapije zagotovo pomagajo, tudi znanost priznava pozitivne učinke akupunkture, akupresure, refleksoterapije, bioresonance in mnogih drugih, veliko pa je tudi takih, za katere ni nobenih znanstvenih dokazov, da učinkujejo.
Ena najbolj razširjenih ljudskih metod preprečevanja nastanka rakastih celic, za katero sem v preteklosti že mnogokrat slišala in tudi brala o njej, je tako imenovana alkalna terapija ali po domače uživanje sode bikarbone. Te med ljudmi razširjene metode boja proti rakavim celicam ni uradno potrdila nobena znanstvena raziskava. Alkalna terapija zagovarja tezo, da se večina težav v našem telesu, tudi tiste resne, rešuje s spremembo pH-stanja našega organizma. Laboratorijske študije kažejo, da rakave celice ne morejo preživeti v okolju z nizko kislino ali alkalnostjo. Uživanje določene hrane in izogibanje drugi bo znižalo raven kisline v našem telesu, in to naj bi preprečilo rast rakavih celic. Toda to, kar človek zaužije, tako pravijo znanstveniki, v resnici ne vpliva na to, kako kisla je naša kri. To ravnovesje nadzoruje telo. Zagovorniki alkalne teorije trdijo, da naj bi uživanje sode bikarbone okolje našega telesa spremenilo v bolj bazično, takšno pa rakavim celicam ne ustreza, ker imajo rade kislo. Soda bikarbona naj bi torej nevtralizirala rakave celice; te naj ne bi mogle več črpati hrane iz našega telesa, zato naj ne bi rasle. Ampak rakave celice so specifične in zvite, manj ali več vnosa sladkorja v telo, manj ali več sode bikarbone, nič od tega jih ne bo ustavilo, ko se začnejo enkrat širiti.
Nemški znanstvenik in nobelovec dr. Otto Heinrich Warburg je leta 1931 prejel Nobelovo nagrado za medicino, ker je povezal nastanek rakavih celic s količino kisika v našem telesu. Takole je dejal: »Pomanjkanje kisika in zakisanost sta dve plati iste medalje: če ima nekdo eno, ima tudi drugo. Če odvzamete zdravi celici 35 odstotkov kisika, jo lahko v dveh dneh spremenite v rakasto celico. Vse druge celice imajo absolutno potrebo po kisiku, tumorske pa lahko živijo brez njega. To je pravilo brez izjeme.«
Tumorji sami po sebi ne bi predstavljali velike nevarnosti, če ne bi neprestano grozili, da bodo počili in razširili smrtonosnih metastaz po vsem telesu, kar privede, saj vemo do česa. Tako imenovani protokol rens, ki vključuje redno uživanje sode bikarbone, naj bi napadal metastaze, vzporedno pa poskušal prodreti tudi v tumor.
Karcinomi ustvarjajo zakisanost okoli svojih zunanjih robov, rdeče krvničke pa zaradi tega ne morejo dostaviti kisika do kriznega žarišča.
Sliši se super preprosto, piješ motno vodo in se izogneš diagnozi rak. Pa še protokol zdravljenja je poceni, saj je soda bikarbona v naših trgovinah na srečo še vedno eden od cenejših živilskih dodatkov. A na žalost ta teorija ne deluje.
Leta 2011 sta univerzi v Arizoni in Oxfordu skupaj opravili raziskavo o tem, koliko sode bikarbone bi moral človek užiti, če bi želel opaziti pozitiven učinek na svojem zdravju. Po tej raziskavi naj bi odrasla oseba s približno 65 kilogrami dnevno užila okoli 12 g sode bikarbone. Ta odmerek naj bi bil dovolj, da ubije v našem telesu tumor velikosti enega milimetra. Pri tem so znanstveniki ugotovili, da bi dnevni odmerki, večji od 30 g, v našem organizmu lahko povzročili resno škodo. V čudežno moč sode bikarbone verjame mnogo ljudi, tudi nekaj mojih znancev jo preventivno uživa, v zdravilno moč tega praška, ki ga mnoge gospodinje uporabljamo za čiščenje prostorov, je v preteklosti verjelo tudi nekaj zdravnikov. Najbolj znan je italijanski zdravnik, onkolog Tulio Simoncelli, ki je svojim bolnikom vzbrizgaval fiziološko raztopino z dodano sodo bikarbono, včasih celo direktno v tumor. Njegova teorija je temeljila na tem, da raka med drugim povzroča plesen kandida. Simoncelliju so odvzeli zdravniško licenco, potem ko je eden od njegovih bolnikov umrl za srčno kapjo kot posledico pretiranega vnosa sode bikarbone v organizem. Obtožili so ga nenaklepnega umora, dobil je pet let zapora. Če in koliko bolnikov pa si je s sodo bikarbono rešilo življenje, teh podatkov pa uradna medicina ne beleži. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 44, 30. oktober, 2023.
