Res smo država poskusov in eksperimentov; v slogu, če rata rata, če ne, pa pač kdaj drugič kaj drugače. Otroci so menda v stiski in negotovi. Zaradi šole? Kakšen gotovo. A nikar jih ne podcenjujmo. Niso nori, niso slepi, niso gluhi. Čas, v katerem živijo, ni niti približno tako obetaven, kot je bil naš. Vsaj načeloma. Tisti, ki smo ga živeli, smo ga tako doživljali. Prihodnost je bila naša. Morda res nismo vsi imeli vsega, imeli pa smo nekaj, kar se danes našim vnukom izmika – verjeli smo, da gre le še na boljše.
Biti danes star deset, 12, 14 let je precej bolj zapleteno, kot je bilo v mojih časih. Morda je bilo takrat res kakšno vprašanje več o tem, ali bo za teden dni morja, za nove kopalke, sandale, polnovredne obroke …, vsekakor pa ni bilo prav nobenega dvoma, da je pred nami svetla in nadvse lepa prihodnost. Le spričevalo je moralo biti kolikor toliko in želje so lahko poletele. Pomislite kdaj, kako lepo in preprosto je bilo takrat? Vse ambicije, vse želje so dosegljive, meja je nebo, le učiti se je treba! Pa ni veljalo le za deželo delavcev in kmetov.
Imam pet vnukov. Vsi šolarji. Čisto radi hodijo v šolo. In kot je bila nam, je tudi njim kdaj odveč. Normalni otroci pač. Ko jih gledam, se pogosto vprašam, ali vsi ti zgoraj omenjeni dušebrižniki, ki bi stiske otrok reševali z vejicami in pikami in kaj jaz vem kakšnimi pedo-, psiho-, sociopristopi, sploh dojemajo stiske današnjih otrok? Res mislijo, da so te, ki bi jih oni reševali z ukinitvami, vračanji in ne vem še čim, res tiste, ki mlade najbolj pestijo? Res verjamejo, da najstniki nič ne vedo o tem, kako zelo je naša in še kakšna prejšnja generacija zavozila ta svet? Da je s tem v resnici v dobršni meri uničila prihodnost in življenje, kot ga danes še živimo? Da so gluhi in slepi za opozorila čisto spodobnih znanstvenikov, ki dvomijo o preživetju milijard, ki zdaj poseljujemo planet!? Verjamete, da 15-letnikov, ki se letos odpravljajo v srednje šole, informacije o vsem tem ne ujamejo? Da o tem ne razmišljajo? Da jim je res le do igric, spleta in ekrana? Ja, veliko jim pomenijo, a ni res, da tam ne zasledijo informacij, ki jih zgrozijo, strašijo … Ker so pametni in digitalno pismeni, ne glede na to, da v naših šolah ni računalništva – naj razume, kdor more – vedo vse o umetni inteligenci, ki jim bo, pravijo, »odpihnila« 30 odstotkov poklicev, o katerih so morda še včeraj sanjali. Kdo ve, kaj vse bodo še izvedeli čez leto, dve, tri. Sem prebutasta, da bi dojela, in prepametna, da me ne bi skrbelo.
Šolo so po svoji volji in predstavah vedno krojili odrasli. Bolj ali manj kompetentni. Pošteni, neodvisni, politično nastavljeni, aparatčiki. In jo naredili takšno, kot je danes. Vedno bolj nesamozavestna, odvisna od vseh. Četudi o njej nič ne vedo. In seveda od staršev, ki vedo vse. Šola in šolniki so bili dolgo avtoriteta v prostoru. Danes pa premnogi od šole pričakujejo neko novodobno cono udobja. Po možnosti 24 ur na dan. Vse je fino, krasno in super. Če ni, je kriva. Prihodnost bo precej bolj izzivalna. Sprašujem se, ali avtorji teh precej na hitro spisanih pobud sploh razmišljajo o bistvu. Danes je že preteklost, prihodnost pa se že dogaja.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 27, 4. julij, 2023.
