Zgodbe

Ekskluzivno: Ministrica Dominika Švarc Pipan o dolgi in boleči poti do materinstva

Sonja Javornik
27. 6. 2023, 04.30
Posodobljeno: 27. 6. 2023, 05.04
Deli članek:

»Nihče ne gre na umetno oploditev, če nima res velike želje, saj je tako zelo težko,« pravi pravosodna ministrica dr. Dominika Švarc Pipan.

Mateja Jordovic Potocnik
Ministrica Dominika Švarc Pipan

Lahko poskušate razumeti, ampak izkušnja umetne oploditve (IVF) je nekaj res posebnega in težkega ter neprimerljivega s čimerkoli. In ni lahko najti ženske, ki bi o tem spregovorila. Zato je toliko bolj občudovanja vredno, da je na to pristala pravosodna ministrica dr. Dominika Švarc Pipan. Kot sem spoznala v pogovoru, na katerega se je dobro pripravila, celo poznala je mojo zgodbo o IVF, je ne samo na videz čudovita ženska, temveč tudi razgledana, inteligentna, empatična. Čeprav sva govorili o preizkušnji, ki je bila za obe najtežja v življenju, je bil pogovor sproščen, prijeten, ves čas pa sva imeli v mislih, da bo izkušnja iz prve roke pomagala marsikateri ženski oziroma paru, ki se morda prav zdaj odloča o umetni oploditvi.

Koliko ste prejokali v času te preizkušnje?

Zelo, zelo veliko. To je bila gotovo najtežja življenjska preizkušnja. Pri meni se je zgodil čudež v zadnjem trenutku, tik pred 42. rojstnim dnem sem zanosila.

Koliko ste bili stari, ko ste ugotovili, da imate težave s plodnostjo?

Imela sem tri spontane splave, dva že pred postopki. Tretjega sem doživela lani, v prvem mesecu svojega mandata. Prvič sem zanosila pri 37 letih. Prej nisem imela želje po otrocih. Vzdrževati osebne, partnerske odnose, ko menjavaš službe in države, je zelo težko. Ko pa sem spoznala moža, je ta želja izbruhnila. Pri obeh prvih splavih je zarodek nehal rasti v osmem tednu – verjetno zaradi genske anomalije – in obakrat sem potrebovala medicinsko evakuacijo. Ginekološka urgenca na UKC Ljubljana je fantastična. Obravnavajo te takoj in z veliko empatije, vse obrazložijo. Težji del pa je, da predpisi predvidevajo, da se mora ženska pred umetno prekinitvijo nosečnosti pogovoriti s socialno delavko.

Čeprav je zarodek že mrtev?

Da.

To je verjetno ukrep, da ne bi ženska kdaj obžalovala splava, ne vidim pa smisla, če je zarodek mrtev in ga je treba odstraniti, saj bi sicer ogrozil zdravje ženske.

Razumem, da se ukrep uporablja pri ženskah, ki so se same odločile za splav, da še enkrat premislijo, dodatno travmatizirajoč pa je za tiste, ki jim je zarodek odmrl. Ob tem so se mi vsakič ulile solze, sploh ker so me psihologinje celo večkrat vprašale, ali sem prepričana o splavu. Imelo me je, da bi zakričala, da nočem splava, ampak naj kar oživijo zarodek …  Drugi splav se mi je zgodil mesec pred poroko, leto pozneje pa sva začela s postopki IVF. V mojem primeru drugih zanositev ni bilo. Tudi zaradi starosti sva se odločila, da je boljše iti v postopke čim prej. Pri meni niso ugotovili nobene težave, ne hormonskega neravnovesja ne endometrioze. Z ženskami, s katerimi smo se srečevale na postopkih, smo se dostikrat pogovarjale, ali je boljše ne vedeti razloga ali poznati razlog za težave z zanositvijo. Oboje je boleče. Sama imam rada stvari pod kontrolo, zato ni bilo lahko.

Ste na neplodnost gledali kot na svoj neuspeh?

Ja, občutki, da si zguba, so grozni. Ta proces me je prisilil, da sem pogledala vase, da sem se s tem soočila in da mi je uspelo na dolgi rok zrasti. Ugotovila sem, da ni z menoj in mojim telesom nič narobe, ampak da so stvari, ki jih pač ne moreš nadzorovati. Tako se naučiš sprejemati. Najbolj me je bilo strah dokončnosti, ko sem po nekaj neuspelih poskusih začela počasi sprejemati situacijo, da mi mogoče ne bo nikoli uspelo biti mama.

Mateja Jordovic Potocnik
Ministrica Dominika Švarc Pipan

Kolikokrat ste bili na postopkih?

Vedno sem bila na kratkih postopkih IVF. Bila sem na štirih kompletnih postopkih, skupaj pa sem imela osem transferjev. Dobila sem od 13 do 16 jajčec na postopek, zarodkov pa je bilo že veliko manj – trije ali štirje. Kar je še vedno veliko za mojo starost. Žal pa se niso »prijeli«. Narava je neizprosna in v nekaterih zadevah jo medicina lahko pretenta, ponekod pa ne, in ti postopki pokažejo starostne omejitve. Ženske tiktakanje življenjske ure dobesedno slišimo. Sedem transferjev sem imela v UKC, zadnji, v katerem je bila spočeta Klara, pa je bil v Pragi. Tam sem dobila 12 jajčec, štiri zarodke, dva sta preživela do transferja, oba so vstavili in oba sta se prijela, a je drugi v osmem tednu odmrl. Menda eden pogosto odmre, da drugega podpira.

V Sloveniji nam šest postopkov krije zavarovanje, kar je več kot v večini drugih držav.

Če sploh imajo brezplačne postopke, saj jih številne države ne omogočajo! Zasebni postopki pa so v tujini izjemno dragi. V Ameriki je en postopek od 20 do 25 tisoč dolarjev.

Kakšen je bil strošek v Pragi?

Okoli pet tisoč evrov sva dala za celoten postopek z mojim jajčecem. Z darovanim jajčecem je cena sedem ali osem tisoč evrov, odvisno od postopka. Ker je šlo za zdravljenje v tujini in ker je bil to moj četrti postopek, sem bila upravičena do delnega povračila stroškov s strani zdravstvene zavarovalnice v Sloveniji, okoli 1.800 evrov. Povrnejo stroške, kot so obračunani v Sloveniji, kar se mi zdi nerealno za pokritje stroškov našim izvajalcem. Nekateri postopki namreč vključujejo ogromno zdravil, ultrazvočnih in drugih pregledov, pogovorov …

Mogoče to pojasnjuje avstro-ogrsko sceno v stari porodnišnici, ki bi jo nujno morali prenoviti ...

Res ni čudno, da je, kakor je. Če ne bi bilo predanega osebja, sester, tehnikov, zdravnikov in zdravnic, ti postopki ne bi tako tekli. Glede na razmere, v katerih delajo, ne morem verjeti, da so tako požrtvovalni.

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!