Ljudje

Boris Kobal: Plagiat ni ubil nikogar razen mene

Sonja Javornik
27. 6. 2023, 05.00
Posodobljeno: 27. 6. 2023, 08.56
Deli članek:

Boris je s škandalom končal neki življenjski začarani krog in se na sceno vrača boljši.

Mateja Jordovic Potocnik
Boris Kobal

Biografija Borisa Kobala, ki jo je napisal ob pomoči Davorina Lenka, ni tipična biografija, temveč prinaša zapise pogovorov, v katerih Boris govori o sebi in svojem pogledu na svet. Pri tem izpusti vse v zvezi z nekdanjo partnerko Bernardo Oman, ki je bila ob njem kar četrt stoletja. Tudi v tem intervjuju o njej ni želel govoriti, je pa spregovoril o škandalu plagiat, ki ga je stal kariero. Ko sem brala, kako je s plagiatom na neki način delal samomor, nisem ravno razumela. A ko je prišel na pogovor sijoč, v dobri formi, še bolj pa po tem, ko sem od njegovih kolegov slišala, da ga že desetletja niso videli tako nasmejanega in energičnega, mi je postalo jasno: kar te ne ubije, te okrepi. Boris je s škandalom končal neki življenjski začarani krog in se na sceno vrača boljši.

Knjiga se začne tako, da Davorinu Lenku, ki je soavtor biografije, rečete, da bi bil naslov biografije Mein Kampf, pa vas ustavi, češ da nikar spet plagiata! Na svoj račun se torej že šalite?

Ne gre za to, da se zafrkavaš na svoj račun, ampak da sčasoma dobivaš distanco do svojega življenja nasploh. Pri tej distanci pomaga humor, da sploh preživiš. Zato se ga večkrat oprijemam kot rešilne bilke. Po drugi strani pa skozi humor lahko poveš še hujše resnice, kot bi jih lahko z dramatično noto.

Zakaj niste knjige sami napisali, ko pa ste vajeni pisanja iger?

Razmišljal sem, ali bi naredil knjigo ali ne. Z Davorinom (hčerkin partner, op. a.) se dobro poznava. Je dober, nagrajen pisatelj, piše pa popolnoma druge stvari, kot je to, kar sva naredila skupaj. Želel si je nekaj novega, izziv. Ker je izjemno discipliniran človek, sem se mu prepustil. Knjiga je nastala na podlagi sedmih, osmih triurnih pogovorov. To  je urejal mesec in pol, da smo dobili osnovo. Davorin je z drugega konca Slovenije, ni Ljubljančan, čeprav zdaj tu živi. Ker ni poznal razmer v Trstu v času mojega otroštva, meni pa se je vse zdelo kar samo po sebi umevno, sem se moral potruditi to predstaviti na način, ki bo razumljiv vsem. On je bil kot filter, saj so lastni spomini varljivi. Knjiga je berljiva in razgibana. Ni pisana kronološko od rojstva naprej, ampak po temah. 

Širša javnost vas je najbolj spoznala zaradi dela na TVS. So bile oddaje z Marijem Galuničem najbolj gledane?

Najbolj gledane so bile oddaje TV Poper. Tudi zato, ker so bile prej in je bilo še manj konkurence. Zdaj je že 20 let od zadnje oddaje, ki pa je sploh nikjer več ne omenijo. Tip oddaje je bil drugačen, ker je bil satiričen, humoren, Marieve oddaje pa so bile drugače artikulirane, daljše. Bil je odličen sodelavec, je velik profesionalec in prijazen človek.

Kakšen sodelavec ste bili vi? 

Najbolj diplomatski odgovor bi bil: vprašajte druge. Objektivno se ne morem oceniti, ampak mislim, da sem bil zanesljiv. 

Bili ste direktor Mestnega gledališča ljubljanskega. Pisali ste, da tam ni bilo vse krasno. A slišala sem, da nekaterim igralkam niste dodelili nobene vloge, da torej tudi vi niste bili za vse super.

To bi se govorilo tudi, če bi ji vlogo dodelil. Vloga je edina valuta pri igralcih. Igralci so podkupljiva roba z vlogami in s spodrivanjem drugih. Iskreno, sploh me ne zanima, kakšen sem bil kot direktor. Ta desetletna doba mi danes ne pomeni nič. Sem pa dobil vpogled v teater še iz drugega zornega kota, v birokratski aparat tudi zunaj gledališča, na ministrstvu, mestu, v to, kakšne kuhinje se dogajajo. Tega časa je bilo škoda, raje bi delal vitraž. (smeh)

Vam je pa teater včasih veliko pomenil. Bili ste na odru, ko sta se vam rodila dvojčka.

Takrat mi je pomenil vse! Teater je bil kot bog, v katerega smo verjeli. Zaradi tega zapostaviš kompletno zasebno sfero.

Mateja Jordovic Potocnik
Boris Kobal

Vse raziskave kažejo, da ljudi najbolj osrečijo odnosi, ampak na žalost večina daje prednost materialnemu, položajem ...

Pri meni ni šlo za to, da bi želel postati direktor zaradi plače. Takrat sem veliko delal in bi lahko veliko zaslužil tudi kot avtor. Gre za to, da smo se srečevali izključno znotraj teatra in zunaj tega nisem imel nobenega prijateljstva. In tudi tukaj, če sem mislil, da gre za prijateljstvo, sem kasneje videl, da to ni nobeno prijateljstvo. Teh odnosov sem ozdravljen in tega ne potrebujem več.

Pišete, da ste bili razočarani nad ljudmi, ampak tudi vi verjetno niste bili najboljši prijatelj, glede na to, da ste se predajali samo teatru.

Absolutno, o tem tudi pišem. O tem ne govorim s pozicije, da kažem s prstom. Bil sem del tega! Takrat sem mislil, da ne potrebujem drugega. Imam to igračo in to bom jahal do konca.

Zapisali ste tudi, da obžalujete, da ste se tako malo posvečali otrokom in družini. Kdaj ste ugotovili, da ste imeli napačne prioritete?

Od vsega začetka veš, da si zafrknil, ampak si ne moreš pomagati. Eno je pomembnejše od drugega. Delo je eno, ampak tukaj gre za tisti čas, ko ne delaš in misliš, da moraš tudi takrat biti v enem krogu, ki pa v resnici ne pelje nikamor. 
Živel sem v utvari, da lahko poezija, umetnost oziroma pojem lepega pomagata živeti in preživeti. Verjetno pomagata, spremenita pa ničesar! Jean Amery je napisal knjigo Intelektualec v Auschwitzu, iz katere je znameniti stavek, da nobena poezija po Auschwitzu nima več smisla. Ne vem, če nima prav. Saj se je zgodilo ogromno poezije po Auschwitzu, a je ta ostal na raznih ravneh.

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!