Hodim na preveze k osebnemu zdravniku, a še vedno ju nisem zares pogledala. Nimam želje, se bomo že spoznale, ko bo primeren čas. Čutim, da še ni. Na oddelku za plastično kirurgijo so mi ob odhodu dali nekakšen fizioterapevtski nedrček. Velik kos elastičnega povoja v barvi kože, ki ga z dvema velikima ježkoma pritrdim na kožo. Niti trznila nisem, ko so rekli, da ga moram nositi dva meseca, podnevi in ponoči. Mala mal’ca. Glede na vročino, ki je zunaj te dni, v njem švicam, kot bi na glavi nosila prenosno finsko savno. Vse bo minilo, se tolažim, ko v trgovini iz torbice vlečem bombažno brisačko, s katero si brišem pot s čela in obraza. Ne pomaga ne ventilator ne pahljača, s katero si maham pred nosom kot kakšna stara angleška dama. Ne vem, ali je bolj vroče ozračje okoli mene ali moje telo, ki se bori s patogenimi celicami, z močnimi zdravili, ki jih prejemam, s celjenjem ran ali pa s spoznavanjem novih tujkov v obliki dveh manjših izboklin, ki ju občasno radovedno ošvrknem s pogledom v ogledalu, ko grem mimo njega.
Dobim se z gospo Katjo, prijateljico, tudi onkološko bolnico; ravno te kolumne o raku, ki jih pišem za Jano, so naju združile in povezale. Vsakih nekaj dni se slišiva in si poročava o vsem, kar sva izvedeli novega o tej bolezni, pošiljava si dobre nasvete, misli, knjige in članke, ki jih treba prebrati. Veliko sem se naučila od te drobne in trmaste upokojenke, ki obožuje umetnost in me vlači na vse mogoče razstave. Ustavim se pri njej po zelenjavo, sama nimam talenta za vzgojo rož niti zelenjave, žal. Plevel mi pa na polno raste. Nihče ni popoln.
»A paziš na roko? Si meriš zapestje?« me takoj pobara. Najprej mi ni jasno, zakaj me sprašuje glede roke, potem pa mi razloži, da ima večina bolnic z rakom dojke težave s tisto roko, kjer so bile v podpazduhi odvzete bezgavke. »Meni roka ves čas oteka, limfni obtok je zaradi odvzema bezgavk upočasnjen in počasi dela. Moram nositi kompresijski rokav,« pripoveduje Katja, sama pa razmišljam, kdaj so mi te informacije o poškodbi roke ušle iz spomina. Nisem bila posebej pozorna na desno roko. Ko sem otekala zaradi zdravil, sem nabrekla v vse okončine, ne samo v desno roko. Zaradi tega še zdaj ne nosim nobenih prstanov, preveč živ je še spomin, kako sem si jih neko jutro z muko vlekla z otečenih prstov.
»Meri si zapestje, pa tudi nadlahtnico,« nadaljuje Katja, ki ima z roko kar velike težave in ima večino časa na podlahtnici kompresijski rokav, ki ji pomaga do boljše cirkulacije. »Vse pacientke bi morali zdravniki opozarjati na možnost limfedoma. Pojdi na društvo Europa Donna,« mi naroči. »Tam imajo punce aparat za biokompresijski sistem, lahko si ga izposodiš. To je tak poseben rokav ali pa škorenj, ki si ga nadeneš, in potem ti pritiska na deset ali osem točk na roki ter z masiranjem pomaga limfi, da bolje deluje. To je zelo pomembno, obstaja tudi posebna telovadba za limfodem, jaz redno stiskam tudi posebno žogico, mi kar pomaga. Roka ti nikakor ne sme otekati. Sem že videla, kaj se zgodi, če roka preveč oteče, ni prijetno, verjemi mi. Ko je koža preveč nabrekla od notranje tekočine, začne pokati in pojavijo se rane.« Gulp. Mnogih informacij ne izveš od svojega zdravnika, res pa je tudi, da je moj onkolog operiral z veliko podatki in čisto mogoče je, da mi je kaj ušlo. »Srečo imaš,« reče Katja, jaz pa se trpko nasmehnem: »Zadnjič sem brala zgodbo o dveh starejših gospeh, obe sta imeli raka in bili sta zelo dobri prijateljici. Nekajkrat na teden sta se slišali po telefonu ali pa videli, če se je le dalo, vsako jutro pa sta si po telefonu, leta in leta, za dobro jutro pošiljali smajlija, kako zabavno sličico, recept ali kaj podobnega. Ko so ju sorodniki vprašali, zakaj to počneta in ali se nista naveličali neskončnih sporočil, sta rekli: »Midve sva stari in bolni. Kakšen dan se ne da pogovarjati ne eni ne drugi, tudi spričkava se kdaj, ampak vseeno se imava radi in vsako jutro želiva vedeti, da se je tudi druga zbudila v nov dan. Potem je vse lažje.« Katja se ganjeno nasmehne: »O, kakšna lepa zgodba. Midve sva tudi kot tedve gospe.« »Sva,« rečem z nasmehom in jo primem za roko, »a ni to lepo?« (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 27, 4. julij, 2023.
