Dom ni samo streha nad glavo. Je tudi varno zatočišče za takrat, ko bi se radi skrili pred svetom, ki nas razočara. No, na žalost je (pre)večkrat lahko tudi zlata kletka ali pa pekel med štirimi stenami. Vidite, zato nekateri izmed nas lahko rečemo, da nismo imeli doma. Ampak danes ne bi o tem!
Dom lahko razumemo tudi, pravi slovar, kot stavbo, urejeno za določen namen. Ali pa ustanovo, ki omogoča bivanje in daje oskrbo. Na primer dom za starejše ljudi, internat za dijake, študentski dom in tudi za osebe s posebnimi potrebami.
Le zakaj te dni veliko razmišljam o domu? Pravzaprav je vzrokov več. Eden je ta, da ponovno berem knjigo Shuggie Bain (avtor je škotski pisatelj Douglas Stuart). Ko sem jo pred dvema mesecema brala prvič, sem jo zagotovo čisto prehitro. Ampak vseskozi me je skrbelo in strašno sem si želela, da bi bil konec srečen! Srečen konec? No, kolikor je pač lahko srečen v družini, kjer je mama treh otrok alkoholičarka, očetje pa, bolj ali manj, zgube. Vedno znova mislim na to, da je življenje v družini alkoholikov na neki način univerzalno. Vedno in povsod po svetu. Pri tem mislim na uničeno življenje otrok, ki na koncu skrbijo za pijane starše in se učijo različnih manipulacij, ki jih pijanci obvladajo do potankosti. Res si želim, da bi prebrali to knjigo tisti, ki ne znajo živeti drugače kot s pomočjo alkoholne bergle. Ki se prej ali slej zlomi. Dom kot iz pekla! Morda bo koga doživljanje otrok, ki ga pisatelj opiše brez milosti in olepševanja, ganilo. Mu dalo misliti. Čeprav vem, da srečnega konca ne more biti, ampak upanje umre zadnje, ali ne?
In drugi dom, o katerem premišljujem, sta veliki starejši hiši, povezani s širokim, novim prostorom. Na veliki rumeni hiši je sončna ura, zdi se, da vedno kaže dobre čase. Na dolgi polici okrog dvorišča je polno lončkov z lepimi in negovanimi rožami. In na polici sedi prijazna muca, rumeno tigrasta. Na drugi strani stavbe, proti igrišču, stoji veliko stojalo za sušenje perila. Na njem vsak dan plapola sveže oprana dišeča posteljnina. Prav zanimivo: veter navadno piha iz vasi Poljubinj. No, tukaj ji rečejo tudi Palbin. Kot priseljenka sem opazila, da so severni Primorci skromni s črkami, hehe. Vem, da imajo v tej hiši tudi sušilni stroj, morda celo dva! Ampak perilo, ki se suši na vrvi … Je tudi v vašem spominu na dom?
Zdaj ste morda že sami uganili. To je varstveno-delovni center v Tolminu. Za nekatere je to drugi dom, tudi za mojega Janeka, in za nekatere edini.
V njem živijo odrasli s posebnimi potrebami: z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. Pa to še ni vse. Prav vsakdo ima lahko zraven še kaj, kar mu otežuje življenje: avtizem, slepoto, naglušnost, motnje pozornosti, cerebralno paralizo, genetske napake ... Pa tudi to še ni vse! Stari so od šestindvajset let navzgor, tudi čez šestdeset. In starost tudi njim prinese vse in še več križev in bolezni. Ne tako davno so npr. osebe z downovim sindromom doživele okrog trideset let in nič več. Danes se je ta meja bistveno pomaknila navzgor. Ja, tudi zaradi napredka medicine. Čeprav, če pomislim na naš zdravstveni sistem danes, se mi zdi, da se bomo kmalu vrnili v stare čase.
Ampak zakaj pišem o prijaznem domu, pred katerim se vsak dan suši perilo? Ker so normativi, torej število oseb v teh skupinah, stari toliko kot moj Janek in še več, že desetletja isti! Ljudje, ki potrebujejo ta domek, pa so se odtlej zelo spremenili.
Jasno mi je, da država ne more kar takoj graditi za vse te ljudi tistega, kar potrebujejo: manjša stanovanja za bolj humano bivanje. Vem, da so ljudje s posebnimi potrebami vedno na koncu misli! To dokazuje tudi letošnje poročilo varuha človekov pravic. Da so invalidi pač pozabljena kategorija ljudi.
Lahko pa bi namesto velikih vsot denarja, ki ga zanje pač ni, odprli normative in zmanjšali število oseb v skupinah. Morda bi si država s tem kupila kakšen odpustek za svoje mačehovsko ravnanje. Vsekakor bi bilo življenje oseb s posebnimi potrebami (ne krivih in ne dolžnih za svoje stanje!) lažje, humanejše in boljše. Enako velja za delavce v teh domovih, zavodih, institucijah. Ne boste jih videli s transparenti v rokah in zahtevami za več plačila. Čeprav bi si ga morda zaslužili mnogo bolj kot marsikdo drug.
Se sprašujete, zakaj pa ne zahtevajo? Ker so skromni, tako kot naši otroci! Skromnost je lepa čednost, pravimo pri nas, ali ne? Ima pa skromnost v njihovem poklicu težavo, ki ji pravimo pregorelost. To je tisto, ko človek dela na etični pogon, ker tako čuti, doživlja, ne želi puščati drugih na cedilu. Potem pa tam pusti sebe. In pregori, če prej ne pobegne, da se reši. Tako po eni ali drugi poti izgubljamo najbolj čuteče, najbolj empatične ljudi iz poklicev, ki so jim pisani na kožo.
Ampak kaj, ko je mnogo več tistih neskromnih, pa tako zelo glasnih, in še nerodno jim ni nič!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 27, 4. julij, 2023.
