Če ne bi bila v predoperacijski sobi Kliničnega centra tik pred svojo prvo plastično operacijo dojk, bi se na ves glas smejala. Nikoli si nisem mislila, da se bom znašla v tem položaju. Mnoge moje znanke so si zaradi vsiljenih lepotnih kriterijev operirale oprsje, vse, ki jih osebno poznam, so bile zadovoljne s končnimi rezultati operacije. Ampak vse so tudi šle na klasično, rutinsko operacijo oprsja, nobeni ni bilo treba izdelovati rekonstrukcije neobstoječega. Pri teh estetskih operacijah svojih kolegic sem opazila nenavaden pojav. Nobena izmed njih prej ni čutila potrebe, da bi mi kazala svoje oprsje ali se pritoževala nad njegovo lego, po operaciji pa sem bila skorajda prisiljena, da pri vsaki natančno opazujem njene nove joške in pri tem izražam komplimente. Seveda sem jih, ni mi drugega preostalo, čeprav mi je bilo skrajno nelagodno. Sploh ko jih je kakšna izmed njih zajela v dlani in mi jih ponudila, naj se dotaknem novih pridobitev, da bom videla, kako so zdaj trde. O moj bog, kako naj zavrnem takšno vabilo?! Verjamem, da za moške tovrstno ocenjevanje in dotikanje ženskega oprsja ni večja težava, tako ali tako med njimi kroži večna debata, katere joškice so boljše in uporabnejše, tiste naravne ali silikonske. Razen nekaj moških izjem, ki imajo raje naravno, je vsem drugim čisto vseeno. Samo da je kaj za prijet.
Flomaster potuje po mojem torzu, sama pa otrpnem v nekem krču, telesa skorajda ne čutim, samo neka tuja sila v moji glavi od daleč posluša navodila glav okoli mene in brez mojega sodelovanja po izrečenih navodilih prestavlja moje roke gor in dol. »Na desno stran bomo vstavili vsadek,« razlaga kirurg, medtem ko s flomastrom vleče črte po moji koži. »Zadnjič ste rekli, da želite manjše oprsje,« reče kirurg. »Ja,« hlastnem takoj, »če lahko izbiram, potem bi zdaj rada športne joške.« »Športne?« zaslišim vprašanje z nasmehom. »Kakšne pa so to?« »Ja, takšne,« rečem v rahli zadregi, »da ne potrebuješ več modrčkov.« Zaradi mask ne vidim, vseeno pa začutim, kako se glave nasmehnejo. Tudi prav. Lahko se mi naglas smejijo, samo da mi lepe dojke naredijo. »Ampak,« rečem, »ni mi pa jasno, zakaj mi zdaj ne odstranite tudi leve dojke, če sem že na operaciji, in mi pač vstavite dveh vsadkov. Igralki Angelini Jolie so kar obe dojki odstranili preventivno. A ni to enostavneje, kot da mi zdaj levo popravljate, da bo enaka desnemu vsadku?« »Hm, to ne gre čisto tako,« odgovori kirurg. »Leva dojka je zdrava in ni potrebe po odstranitvi.« »Ampak,« nadaljujem, »raka lahko torej zdaj spet dobim na levi dojki … ali kako?« »Ja,« nadaljuje, »to boste z vašim onkologom uredili.« »Ehm … a potem bom morala še hoditi na mamografijo za to zdravo dojko?« »Ja,« rečejo glave.
Nič več ne rečem, včasih ne razumem pravil te zdravstvene matematike. Zlasti ko poslušam naše vrle politike na televiziji razlagati zdravstveno reformo, ki jo v Sloveniji pacamo že dvajset let. Torej, če povzamem, je za javno zdravstvo ceneje, da mi najprej odstrani eno dojko pa to sanira in se potem loti druge dojke, če se slučajno tudi tam pojavijo težave. Vmes moram še naprej hoditi na preventivne preglede. Če bi lahko ta hip odločala o čemerkoli, bi odstranila kar obe dojki. Ampak zdaj je prepozno. Sem tik pred operacijsko dvorano in kirurška ekipa se pripravlja, da popravi nastalo škodo na mojem telesu. S tem, kaj bo, če bo, se bomo ukvarjali potem.
»Upam, da ste spočiti in imate mirno roko,« rečem mlademu svetlolasemu kirurgu pred sabo. »Vsakič, ko se bom naga pogledala v ogledalo, se bom spomnila na vas.« Začudeno me pogleda. »Vsakič, ko bom zagledala moje nove dojke,« nadaljujem mirno, »se bom nehote spomnila na vas. Raje bi se vas spominjala s hvaležnostjo, ker ste mi naredili tako lepe joške, kot obratno.« Skozi glavo mi gredo namreč vse napake lepotnih kirurgov, o katerih sem zadnje mesece prebirala na forumih, kjer se pogovarjam z dekleti in ženskami, ki prestajajo podobno življenjsko situacijo. Nekaj sotrpink je imelo po vstavitvi vsadkov kar veliko zdravstvenih posledic, od sepse do gnojenja, ene so morale zamenjati vsadek, še bolj očistiti oprsje …, druge po takšni operaciji bolijo rebra, tretje pravijo, da imajo luknjo v prsih. Res je, da so te težave odvisne od vsake posameznice, od njenega zdravstvenega stanja in možnosti rekonstrukcije. Če se le da, kirurgi uporabijo lastno maščobo za rekonstrukcijo nove dojke. Na žalost sama te možnosti nimam, na sebi nimam niti toliko maščobe, da bi jo človek namazal na kruh. Zdaj šele razumem, zakaj je dobro, da ima ženska nekaj kilogramčkov več. Za vsak slučaj.
Ni me strah operacije. Pravzaprav se veselim tega praznega prostora, kamor me bo vrgla anesteziologinja, ki sedi kakih deset centimetrov desno od moje glave. Spogledava se. V njenih toplih čokoladnih očeh začutim moč in zaupanje, nemo mi prikima in pomežikne. Nobenega strahu ne čutim. Začnem naglas peti pesem hrvaške pevke Natali Dizdar, ki mi je zelo blizu: »Ne daj, da ovaj dan traje predugo I ne daj, da se sutra ne vidimo …« In ni me več. (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 21, 23. 05. 2023.
