Pred zaključkom šolskega leta med učenci in dijaki naraščajo grožnje z nasiljem, zaradi katerih je policija poostrila nadzor nad posameznimi šolami. Razumljivo – četudi je velika razlika med otroškim bahanjem in tragedijami, kot se je nedavno pripetila v Beogradu, pa povezava med grožnjami in dejanskim nasiljem vendarle obstaja. Te grožnje so med otroki in mladostniki vse redkeje izražene iz oči v oči, temveč do njih prihaja predvsem v virtualnih svetovih, v katere starši in pedagogi največkrat nimajo vstopa.
Potem ko je 13-letni učenec osnovne šole Vladislav Ribnikar pri Beogradu ustrelil deset ljudi, od tega devet otrok, se otroci po vsem Balkanu razglašajo za njegove posnemovalce in grozijo s podobnimi dejanji. V Sloveniji je tako v začetku prejšnjega tedna učenec na neimenovani osnovni šoli na Primorskem pripravil spisek z imeni sošolk in sošolcev, ki naj bi jih postrelil, in si od sošolke za 250 evrov izposodil lovsko pištolo, ki naj bi jo dekle dobilo pri nekem znancu. Na neki drugi osnovni šoli pa so starši prejeli obvestilo ravnateljice o enem izmed učencev, ki je napovedal, da bo pripravil strelski pohod po vzoru morilca iz Srbije.
To pa še zdaleč nista prva primera tovrstnih groženj v Sloveniji. Že več učencev in učenk je v osnovno šolo prineslo airsoft pištole s plastičnimi naboji ter z njimi strašilo druge otroke (zadnji tak primer se je pripetil pred dobrim mesecem na Jesenicah). Tudi pravo strelno orožje je že našlo pot v slovenske šole – leta 2018 je učenec devetega razreda v Črnomlju v šolo prinesel pištolo Zastava kalibra 7,65 milimetra, lani je v osnovni šoli Žužemberk 14-letnik v garderobi z devetmilimetrsko pištolo obstrelil enega od učencev, pred katerimi se je postavljal in hvalil z orožjem. V Celju pa so se starši na eni izmed osnovnih šol že pred šestimi leti pritoževali ravnatelju, ker naj bi nekateri učenci v šolo hodili z železnimi palicami in noži.
Nasilje je bilo od nekdaj prisotno v slovenskih šolah. A četudi moralna panika nikoli ni umestna, si na drugi strani ne smemo zatiskati oči spričo vtisa, da ga je v zadnjih letih vedno več. Pri čemer je ta vtis posledica opazovanja različnih oblik »klasičnega« nasilništva med otroki, ob katerem se staršem, učiteljem in psihologom hitro prižgejo vsi alarmi. Obstaja pa še ena, precej težko zaznavna oblika, ki je v zadnjih letih doživela razmah z bliskovitim tehnološkim napredkom – medvrstniško spletno nasilništvo. To je po vsem sodeč skrita ledena gora trpljenja, ki mu je izpostavljen marsikateri otrok, dogodki iz črne kronike pa so zgolj njen vrh.
Iskra nasilja je prižgana na spletu
Drugače povedano: virtualni napadi, ki lahko ob določenih pogojih prerastejo v resnične, se med otroki dogajajo vsak trenutek. »Večine nasilja, ki se dogaja na spletu in mobilnikih, odrasli sploh ne zaznamo, saj nimamo vstopa v zaprte skupine, profile in klepetalnice, prek katerih komunicirajo mladi,« pravi psihologinja Nives Laul iz šolske svetovalne službe na Gimnaziji Celje – Center. »Tehnologija omogoča, da tovrstne žaljive in grozeče vsebine dosežejo cele skupine otrok, zaradi česar je tudi njihov učinek večji – če te sošolka ozmerja na stranišču, niti približno ne boli enako, kakor če na Snapchatu vsem razlaga, da si k ...«
Te prakse so že več let močno razširjene tudi med slovenskimi mladostniki. Ena prvih raziskav na to temo, ki so jo leta 2014 izvedli raziskovalci katedre za medijske in komunikacijske študije fakultete za družbene vede, je pokazala, da je med več kot 350 mladimi od 15. do 25. leta okoli tretjina že zasledila sovražno sporočilo o sebi na družbenih omrežjih. Raziskava je še pokazala, da je spletnega nasilja več »med mladimi iz nižjih razredov, prav tako ga je več na strokovnih šolah kot v gimnazijah«. Štiri leta pozneje sta Barbara Brečko in Eva Bertok iz Centra za družboslovno informatiko pri FDV izvedli še podrobnejšo in obsežnejšo analizo, vanjo sta vključili skoraj 3.000 učencev in učenk zadnje triade osnovne šole. Da so bili na spletu tarče groženj, jih je poročalo okoli 15 odstotkov, 26 odstotkov osnovnošolcev je že prejelo sporočila z neprimerno vsebino, 33 odstotkov jih je bilo predmet neresničnih govoric na spletu. Več kot 80 odstotkov anketiranih učencev in učenk je ocenilo, da ima nadlegovanje na spletu hude posledice.
Položiti roko nase – ali na drugega
Nobenega dvoma ni, da ima virtualno nasilje povsem realne učinke. Kar 64 odstotkov dečkov in 75 odstotkov deklet, ki so v raziskavi ameriškega Centra za raziskovanje kibernetskega nasilja CRC priznali, da so bili izpostavljeni tovrstnim praksam, je izjavilo, da je bila zaradi tega prizadeta njihova samopodoba. Petina dečkov in 44 odstotkov deklet je povedalo, da so zaradi spletnega nasilništva trpeli njihovi prijateljski odnosi. Kar 22 odstotkov deklet (proti le štirim odstotkom dečkov v omenjeni skupini) pa je dejalo, da je zaradi tega trpelo tudi njihovo telesno zdravje. V najskrajnejšem primeru lahko zafrustrirane žrtve dvignejo roko nadse – analiza pediatrične bolnišnice Philadelphia iz leta 2022, ki je zajela več kot 10.000 ameriških najstnic in najstnikov, je pokazala, da je pri žrtvah kibernetskega nasilništva možnost za poskus samomora štirikrat večja kot običajno v tej populaciji.
Roka žrtve pa se lahko dvigne tudi nad druge. To dokazuje nedavni obračun v Celju, med katerim je besna šolarka svojo sošolko skoraj vrgla s strehe nakupovalnega središča – kot so pozneje razkrili v oddaji Tarča, je žrtev napada pred tem po družbenih omrežjih širila občutljive fotografije svojih vrstnic, kar je ena izmed najpogostejših in tudi najbolj bolečih oblik »cyberbullyinga«, kot tovrstne prakse imenujejo v ZDA. Kjer so že davno postali pozorni na vzorce prepletanja virtualnega in realnega nasilja. Strokovnjaki, ki so preučili 25 strelskih pohodov po ameriških šolah, so opozorili, da je 60 odstotkov mladoletnih morilcev poročalo, da so bili pred tem sami žrtve medvrstniškega nasilja, večina na spletu. Ob tem se samo od sebe vsiljuje vprašanje, kako bi se končal celjski incident, če bi tisti hip katera od deklet v afektu na strehi nakupovalnega središča imela pri sebi orožje. Mimogrede, da je nekdo na spletu delil njihove fotografije ali videoposnetke, ki niso bili namenjeni javnosti, je v omenjeni raziskavi Barbare Brečko in Eve Bertok potrdilo 316 od 2.859 vprašanih slovenskih osnovnošolk in osnovnošolcev.
Avstralija: nasilneže po prstih in žepih
Če torej želimo preprečiti ali pa vsaj bistveno zmanjšati nevarnost, da tudi v Sloveniji pride do tragedije, kakršna se je nedavno zgodila v Srbiji, moramo torej ustrezno nasloviti medvrstniško spletno nasilje. Natančno kako to storiti na sistemski ravni, pa je jasno le malokomu. Večina svetovnih držav še nima zakonske ureditve, ki bi obravnavala spletno nasilništvo kot posebno obliko škodljivega odklonskega vedenja. Med izjemami je Avstralija, ki je junija 2021 sprejela zakon o varnosti na spletu, ki žrtvam zagotavlja zakonsko zaščito pred tovrstnimi praksami; zakon nadgrajuje že obstoječe ukrepe za zaščito otrok in najstnikov ter širi polje pravice do spletne varnosti tudi na odrasle.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 21, 23. 5. 2023.
