V zadnjih tednih sem naletel na več dokazov, ki utrjujejo moj dolgoletni zli sum, da arhetipski leteči zobatci dandanes ne obstajajo zgolj v računalniško animiranih hollywoodskih lobotomijadah in v testosteronskem marketingu ljubljanskega vožda, temveč da pravi pravcati zmaji in zmajevke dejansko živijo in frčijo tudi v mesu. Še več, odgovorno trdim, da so pošastne kreature skozi veke uspele zakriti svoje najbolj prepoznavne atribute monstruoznosti do te mere, da se dandanes prosto sprehajajo med nami, zakrinkane v spodobne in čislane zakonske partnerje in partnerke. V prid svojim trditvam navajam neposredne dokaze njihovega pustošenja – njihove travmatizirane može in žene, nekdaj tako polne radosti in vere v boljši jutri, ki se sedaj vlečejo skozi bedni vsakdan s sledovi krempljev na srcih in ožgani od zmajskega ognja.
Čeprav nimajo sedmih glav in z zelenimi luskinami prekrite kože, po mojih opažanjih zmajski zakonci po svoji zlobi in uničevalnih zmožnostih prav nič ne zaostajajo za mitološko zverjadjo, ki je v sivi davnini zmogla v strahu držati cela kraljestva. Namesto s čekani in kremplji sodobni zmaji in zmajevke trgajo s tetanusnimi robovi narcisistične manipulacije, namesto s kužno sapo strupijo s pasivno agresivnostjo, namesto s peklenskim ognjem žarijo in palijo z besedami, porojenimi iz globočin razbeljene zlobe. Kakor njihova duhovna žlahta v starih pripovedkah tudi partnerski zmaji obeh spolov ljubijo razkošje in visok status, in v največjo uteho jim je ljubosumno čemenje na blišču in prazni slavi. Njihova nečimrnost nima meje, in četudi bi jim jo skušali utolažiti z vsem bogastvom sveta, bi jim ne bilo zadosti – pa vendar je ves svet tisto, kar terjajo od svojih izpitih, travmatiziranih partnerjev in partnerk, ki morajo na zmajsko gomilo noč in dan pridajati venomer novega premoženja, novih poklonov in novih dokazov brezmejne ljubezni in zvestobe. Živeti z zmajem pomeni biti zveden na raven prestrašenega, zatolčenega sužnja njihovi pošastni grandioznosti, v kateri ni prostora za lastne potrebe; služenje tolikšni veličini, četudi docela pravljično namišljeni, namreč zahteva celega človeka. Pobeg iz zatohle votline pa ni mogoč, kajti paranoidna beštija nikoli zares ne spi, tudi na rdečem vinčku in še helexih ali apavrinih ne, temveč ob vsaki uri nadzira vsak izhod iz situacije – druženja s prijatelji in sorodniki so preprečena z oglušujočim zavijanjem »kaj pa moja stiska, moje potrebe«, športanje in meditacija sta bobneče zasmehovana, in prav nič se ne bi čudil, če sčasoma zmanjka veselja še za samotno davljenje piščanca na straniščni školjki.
Porečete – kako je mogoče, da človek ne uvidi, da si pripravlja zakonsko posteljo v zmajski votlini? In ko uvidi, čemu se vendarle ne spoprime s peklensko kreaturo za svoje življenje, zakaj še sam ne pograbi plamenometalca oziroma dobrega ločitvenega odvetnika in si utre poti na svobodo? Tudi sam sem se to spraševal ob opazovanju teh nesrečnikov in nesrečnic, v zadnjih tednih pa sem prišel do sklepa, da zadeve očitno niso tako preproste. Nekdaj so pač bile, tedaj smo še vedeli za pogum in strast za življenjem, moški je imel viteštvo in ženska čarovništvo in prvi si je svobodo lahko izboril z naoljenim krepelom, druga pa pričarala v poltenem plesu s samim peklenščkom v mesečini; tedaj je človek verjel v moč na nebu in v moč pod zemljo, v moč razuma in moč srca, in v tej veri je deloval, v delovanju pa je lahko našel svojo čast. Danes smo na svetu ostali le še klavrno cvileči dediči in dedinje večstoletnih travm, postaršeno frocovje, ki ne verjamemo več skoraj v nič, zagotovo pa ne sami vase; da tak človek prepozna prastare vzorce, ki so ga končno zapletli v zvezo z zmajem ali zmajevko, ali še huje, ki so njega ali njo samega naredili za eno od teh žalobnih pošasti, da se upreš tem vzgibom, so potrebna leta in leta trdega dela. Ki se začne z zavestjo, da z brezjajčnim vztrajanjem v takšnem položaju na životarjenje v podobni prihodnosti obsojaš še tista nemočna bitja z velikimi očmi, ki sedaj ob tebi prevzemajo vero v takšne sprevržene pravljice: svoje otroke.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 19, 09. 05. 2023.
