Če je jasno vreme, lahko opazujeva sončni vzhod. Rdeča zarja se pokaže v oknu med Svinjakom in Golobarjem, prav nad Triglavom. No, vsaj tako vidi preprosto človekovo oko in v tem primeru dejanske razdalje res niso pomembne. Pa tudi če so kje kakšni oblaki, so rdečkaste barve. Na modrem nebu. Ja, ta modrina! Ne spomnim se, da bi jo videla še kje drugje. Prav občutim jo kot nekaj milega in mehkega. Kakorkoli, če boste kakšno jutro ob cesti zagledali dva človeka, ki zreta v nebo … to sva midva z Janekom! In morda boste tudi vi pogledali navzgor proti nebu. Tudi zaradi tega bo lahko dan lepši.
Ko sem že pri teh razdaljah: ko sem bila še otrok, je včasih prihrumelo kakšno letalo. Bilo je sicer bolj izjema kot pravilo. In spuščalo na zemljo letake. Meni se je zdelo, da letijo naravnost proti meni. Seveda sem jih želela ujeti, čim več! Radovednost in vznemirjenje, da je nekaj vendarle namenjeno (prav) meni, sta bila nepopisna. Vsakokrat sem dolgo tekla za njimi, čez travnike, njive, skozi vinograd, gozd, čez potok … Ves čas se mi je zdelo, da bom zdaj, zdaj kakšnega ujela. Pa so očitno vsi pristali nekje tam preko. Nikoli nisem ujela nobenega in še danes ne vem, kaj je pisalo na njih.
Včasih gledam proti vrhu Rombona, skoraj nad najinim domom se dviga. In čutim, da bi se lahko povzpela nanj. V mislih se vidim na vrhu. Seveda vem, da je pot dolga, vijugasta in strma. Če nisi domačin, se lahko tudi izgubiš. Zato to pot ne bom trmasta, kot sem bila kot otrok, ki neumorno teče za odvrženimi lističi, temveč bom sprejela svojo oviro (ki jo imam v glavi) in bom Rombon gledala ter občudovala le od spodaj. Spomnim se, da mi je Vojko pripovedoval, da je bil v gori (skoraj) neštetokrat. In nikoli na vrhu. Zdaj ga ne morem več vprašati, zakaj. Mislim pa si, da je bila bolj kot vrh zanj pomembna pot, saj gamsi skoraj nikoli ne stojijo na vrhu gore in gledajo navzdol, ali ne?
Ja, razdalje so lahko varljive za človekovo oko. In zato so lahko tudi življenjske poti mnogo težje, kot je videti na prvi pogled.
Na enem takšnem mestu sem se te dni znašla tudi sama. No, skupaj z Janekom, pa to je tako ali tako jasno. Janeka je dva dni mučila nespečnost, bil je precej slabe volje in prvič v življenju sem ga videla, da zna res grdo gledati.
No, pa smo spet pri nekakšnih razdaljah. Ko že mislim, da sem Janeku res blizu, da skoraj vidim v njegove misli in občutke …, začutim, da sem spet na začetku. Opazila sem, da se me nekako izogiba. To pomeni, da se ni prišel nič pocrkljat, še pogledal me je komaj. Potem je v nekem trenutku zastokal, bolj zase kot zame: »Mama je budalo.« Vem, da v celoti ne razume pomena teh besed. Začutila sem, da so izraz njegove jeze. Ko sva se pripeljala do delovnega centra, je brez besed izstopil. Jaz sem kot običajno še malo počakala. Pogledal je skozi avtomobilsko okno in mi z roko neprijazno nakazal, češ, pojdi že od tod. Eh! Tudi ob vrnitvi iz delovnega centra je močno zaloputnil z avtomobilskimi vrati, potem ko se je namestil na sedežu. Ker vem, da ga loputanje z vrati strašno moti, si nisem mogla pomagati in sem mu rekla skozi smeh: »Janči, ne treskaj v vrati,« in počasi odpeljala. Potem je vzkliknil, naj počakam. Še enkrat je odprl vrata avta in jih nežno zaprl. Pogledal me je in rekel: »Si zdaj srečna?« V sebi sem se naglas smejala!
Doma sem najprej prebrskala koledar. Ne, ni bilo ne polne ne prazne lune, še krajci so bili neizraziti. Sončev mrk bo šele čez en teden. Vse vremenske fronte so se pomikale bolj severno, zračni pritisk je celo rastel. Vse je bilo dobro! Potem sem pogledala, ali je treba kaj oprati. Zlikati? Nič posebnega. Tudi dobro. Preverila sem, ali ima Janekov mobilni telefon še dovolj kredita in ali ima na zalogi dovolj obešalnikov za oblačila v njegovi omari. Zakaj je to pomembno? O, ja! Na obešalnike obesi vse srajce in še hlače in čez nekaj časa se plastika pač zlomi pod težo. No, to je nekaj objektivnih okoliščin, ki bi Janeku z lahkoto jemale spanec. Ničesar od tega nisem mogla kriviti.
Torej sem morala pobrskati po svojem spominu. Očitno sem ga jaz polomila.
Kaj pa drugega! Dvakrat sem ga polomila! Najprej sem zamešala vrstni red pri njegovem tuširanju! Najprej sem mu posušila lase, šele nato namazala s kremo po telesu namesto obratno! Nato pa še pripomnila, naj nove hlače pospravi v omaro, na kupček za zdravnika, hehe. Saj veste, tako je tudi mene učila babica: najboljša oblačila so za k zdravniku.
In tako je mene doletela preteklost, Janeka pa razjezila in spravila v slabo voljo sedanjost. In njegove železne srajce, pri tem mislim na rutino, pač ne bom več spreminjala. Niti po pomoti. Mene to nič ne stane, njega pa spravi za dva dni v slabo voljo.
Ker pa nisem popolna, si vseeno pustim možnost, da bom še kdaj iz pozabljivosti kakšno rutino prezrla ali spremenila. In upam, da se bo tako kdaj zgodilo tudi Janeku.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 19, 09. 05. 2023.
