Začnimo z njo: naša ljuba Ilka, majčkeno tudi enfant terrible slovenskega vrhunskega smučanja in mednarodnih uspehov, je po skoraj štirih letih mrtvila nenadoma čudežno oživela. Najprej se je kot raketa razpočila že njena prva sanjska kariera. Tedaj, saj se še spominjamo, je bila komandant zmagovalne ekipe njena mama. Do kolikšne mere je mama dejansko obvladala zmagovalno sceno, sicer natanko ne vemo, a splošen vtis je bil, da je bil ves pogon velikanskih Ilkinih prvih uspehov dejansko na ramenih mame. In v veliki meri sad materinega nečloveškega angažmaja. Ilka se je po eni strani res trudila in garala, brez tega v vrhunskem športu, kot vemo, sploh ne gre, a spiritus agens, pravi motor podviga, organizator, trener, motivator, vse najbolj bistveno je, kot rečeno, v tej španoviji dejansko počela že hudo zgarana Ilkina mama. Tisto je bila odlična zgodba, in če bo Ilka kdaj pozneje pri volji za pisanje spominov, bo zagotovo izvrstno branje.
Draga Ilka, vsi stiskamo pesti
Potem se je zgodba o šampionki Ilki začela počasi sesipati. Rezultatov, pravih, obetavnih ali kar zmagovalnih, ni hotelo biti več od nikoder. Kar zmanjkalo jih je. Ilka je bila sicer še dolgo po tistem optimistična, še kar naprej je verjela vase, še vedno se je v kamero smejala s tisto svojo prisrčno, tako rekoč otroško vedrostjo. A čas je tekel, rezultatov še kar ni bilo nazaj in Ilka in njena prva briljantna tekmovalna zgodba sta počasi zdrsnili v pozabo. S svojimi obetavnimi zgodbami so se druga za drugo zrinila v prvo vrsto druga dekleta. Ilka sicer nikoli ni hotela vreči puške v koruzo, sama je še kar naprej verjela vase, tekmovala, se trudila, a rezultatov ni hotelo več biti. Iz zavesti javnosti je počasi izginila. Ne čisto čisto, a zelo.
Minila so štiri leta. Potem se je sredi januarja nenadoma, na mah, vsaj nam laikom se je zdelo tako, spet razpočilo nebo. Drugo mesto in takoj zatem končno, končno! spet še tista prava, popolna nedeljska zmaga, in menda ni bilo nikogar, ki Ilki novega, povsem neverjetnega in nepričakovanega zmagoslavja ne bi iz srca privoščil. Bilo je več kot ganljivo, ko je po tistem novem zmagoslavju Ilka razlagala v kamero, kako je vsak večer pred vsako tekmo v postelji leta in leta stiskala pesti, strmela v strop in sanjarila o tem, da se ji bo pa jutri morda le spet odprlo in kako bo to lepo; kdo ve, o čem vse sanjari dekle, kakršno je Ilka, ob večerih pred tekmami. Ilka je ob vseh tistih večerih sanjarila tudi o eni reči, o kateri občinstvo, ki jo je obdajalo, ni niti slutilo. Sanjarila je o pravem, temeljitem počitku, ki ga ni hotelo več biti od nikoder. O tem se javno ni nikoli govorilo.
Zdaj lahko skupaj z njo le sanjarimo naprej in stiskamo pesti. Priložnosti bo do konca sezone še veliko in kmalu se bo videlo, za kaj v resnici gre. Je šlo le za bežen, prejkone naključen utrinek ali se je nemara le vrnila stara Ilka, ki nas bo vsaj še nekaj časa razveseljevala s svojim briljantnim smučanjem.
Nespodobno povabilo
Se pa zadnje čase seveda nisem le veselila. Tudi jezila sem se skoraj neobvladovano in velika sreča je, da sem se drla pred domačim televizorjem, zavita v volneno odejo, brez občinstva, ki bi me pri tem dogajanju opazovalo in se čudilo. Vseeno sem se odločila, da nekaj tiste jeze prihranim za tole rubriko in jo po malem obnovim še za drage bralce. Za kaj je šlo?
Zgodilo se je prejšnji ponedeljek v precej obrekovani oddaji Arena. Za uvod le nekaj malega o najbolj nespodobnem povabilu, ki sem ga kdajkoli dobila na svoj naslov s katere koli televizije, in moj naslov je v tem primeru upokojenka Jeklinova. Povabilo je izrekel precej zloglasen upokojen politik, ki so ga bile pred leti polne vse politične oddaje na nacionalki, in sem vsakič, ko se je prikazal, upala, da se ga čim prej znebim. Potem se je upokojil in je bil pred njim nekaj let mir. Do tega večera. Prikazal se je torej na ekranu, koj sem ga prepoznala, čeprav ga dolgo nisem videla. In veste, kaj mi je (ne samo meni, seveda, a tudi meni, in to je bistveno) oznanil?
Žgolel je o slovenskih upokojencih, tako nemočnih in izgubljenih, brez sleherne pomoči, v razburkanem morju krute slovenske realpolitike. Nihče ne skrbi za nas, je gostolel temnolasi, na sveže pobarvani gospod, nikomur niso mar slovenski upokojenski interesi. Sami, nemočni, izgubljeni, zapuščeni, pozabljeni in tako naprej smo se mu na temle razburkanem morju tako zasmilili, da se je odločil, da nam priskoči na pomoč. Da, prav ste slišali! Pravkar na sveže pobarvani in dolgo zelo aktivni politični gospod se je javno javil, da prihaja na pomoč upokojenski srenji, polni nepopisnega gorja, izkoriščanja in tako naprej in se bo v prihodnje spet pojavljal na naši vseh bridkosti polni sceni, da nam pomaga, nas odreši in zveliča. Da, tako plemenit gospod je to, in od izgovarjanja njegovega imena in priimka tudi na tem preprostem mestu me odvrača le popoln odpor, da bi se na silno stara leta zdaj cmarila tudi po kdo ve kakšnih vse sodiščih kdo ve kako dolgo, kajti sorta, v katero dobrodelni gospod sodi, silno rada in pogosto tožari po sodiščih vse, ki niso stoprocentno istega mnenja in so tako ali drugače trčili obenj.
Hvala lepa, ne
Čim dlje je napletal svoj jasni načrt in motive zanj, le da je vse skupaj ocvetličil z odurnim šopkom nedolžne dobrodošlice, tem bolj me je napenjalo v želodcu. In se je seveda zelo nazorno in poučno luščil iz pogovora njegov osnovni namen: politična propaganda za stranko in cilje skrbno pobarvanega gospoda, za katerega sem zadnje čase trdno upala, da smo se ga končno le znebili. Narobe. Prav ta čas je prišel njegov novi čas zveličanja, to pot resnično zaribanih domačih upokojencev in njihova instrumentacija za namene točno določene politične opcije. Da bi nekoč ne rekli, da niste bili opozorjeni.
Skratka in še enkrat: upokojenka Jeklinova se omenjenemu reševalcu upokojenskih duš zahvaljuje za plemenit namen in sporoča, da je v svojem upokojenskem tropu že ne bo videl. Da jo bo pred njegovimi plemenitimi nameni podurhala, kot jo bodo noge nesle, in da ji nekaj pravi, da v svojem begu sploh ne bo osamljena.
Vabljeni k branju nove številke revije Jana.
