Znanstveniki so odkrili planet, ki kroži okrog našemu Soncu najbližje zvezde, je podobno velik kot Zemlja in kaže, da bi bil morda primeren za življenje. Žal pa na preselitev še ne moremo računati, ker je Proxima b, kot so morebitno dvojčico našega planeta poimenovali, oddaljena kar 4,2 svetlobnega leta. S tehnologijo, ki jo imamo danes, bi tja potovali 17.000 let In ni videti, da bi v zelo bližnji prihodnosti potovalni čas občutno skrajšali. Žal.
Žal zato, ker nas včasih prime, da bi kar pustili vse skupaj in se kam odselili. Kot znanka, ki se je zatekla v lopo na tromejo brez elektrike in vode, do tja lahko prilezeš samo peš ali pa s konjem. Otroci dvigujejo njeno pokojnino in ji vsak teden prinesejo kaj za pod zob, in to je njen edini stik s civilizacijo. No, tu in tam napiše kakšno pismo in nas obvešča, kako lepo ji je. Ker ne gleda televizije in ne bere časopisov, pač ne ve, da je v izolski bolnišnici pobesneli pacient ubil svojega urologa in policista, hudo ranil drugega policista, in če bi šlo po načrtih, bi se najbrž doma zabarikadiral in z avtomatsko puško pokončal še koga. Pravijo, da je govoril o seznamu ljudi, ki jih hoče poslati na oni svet, pa mu nihče ni verjel. Očitno je dal drugim urološkim bolnikom (urologov je pri nas občutno premalo) dobro idejo, kako priti do začasne slave. Kmalu po tistem se je namreč nad svojim urologom znesel ljubljanski pacient in zagrozil, da bo razstrelil Klinični center. Grožnjo so pristojni vzeli zelo resno. Menda ja.
Kaj se pravzaprav dogaja z nami? Zakaj se je samouničevanju pridružila še strastna želja, da bi s tega sveta odšli v čim večji družbi? Samomorilski pohodi s pištolami in puškami, značilni za Ameriko, so se preselili v Evropo in zdaj smo tudi mi dobili zgodbo za naslovnice. Policija nas tolaži, da smo pred islamskimi skrajneži, ki bi se razstrelili sredi množice, še varni. Za zdaj. Zadnjič so sredi nekega tujega trgovskega centra pred kamerami slačili enajstletnega mulca, ki je bil pod obleko ohomotan z razstrelivom, vrag vedi, kako so ga odkrili ali pa se je mali ustrašil in sam namignil, da so ga odrasli določili za žrtveno jagnje. Spreletava te srh in zaveš se, da so ljudje, ki jim ni nič sveto, niti otrok, ki pač ne more odločati, ali bo še živel ali ne.
Od kod je v nas toliko nepojasnjene zlobe? Saj ne gre le za množične pomore, vse skupaj se kaže pri manj očitnih dramah. Kar pogostokrat se zgodi, da se samomorilci zatečejo k plinu, pri tem pa porušijo celo zgradbo in vzamejo s seboj na oni svet še koga. Ali pa zapeljejo na nasprotno stran avtoceste in iščejo naključno žrtev, ki jim bo pomagala skleniti življenjsko zgodbo. Še precej bolj so nedoumljiva dejanja, ko zdolgočasena mularija hoče škoditi drugim, pri tem ni pomembno, ali se zaveda, kakšne so lahko posledice. Podtikanje drog v hrano in pijačo je postalo že kar moda, pri tem lahko bolni um še razumeš, ko gre za tako imenovane posiljevalne droge, ko (večinoma) dekleta po očitnih znakih ugotovijo, da si jih je nekdo grdo privoščil. Vsaj namen je znan. V Ameriki tačas opozarjajo na drogo, ki so jo imenovali flakka: iz ljudi potegne najtemnejšo plat podzavesti, večinoma se slečejo, se valjajo po ulicah, ob spremljavi grozljivih krikov skačejo po avtomobilih in praviloma umrejo, če zdravniška pomoč ni pravočasna. Drogo največkrat podtikajo v čokoladnih bombonih in pijači. Precej zgroženo sem gledala posnetek poživinjenih drogirancev na spletu in še bolj zgroženo ugotovila, da je pred nekaj dnevi z natanko istimi znaki umrl možak v Kamniku, ki je gol skakal po avtomobilih.
Ni torej treba modrovati, da zlo prihaja od drugih in od daleč, saj ga je dovolj in preveč med nami. Žal ga je treba tudi malce razumeti, preden lahko ukrepamo, pri tem smo dokaj trdi, a se bo treba potruditi. Na tromeji ni veliko prostora, Proxima b pa je predaleč, da bi se preselili tja, za zdaj niti tega ne vemo, ali morda tam že kdo je in ali bi nas takšne, kakršni smo, sploh hoteli …
