Tole bo primerjava med nedavnim (redkim) referendumom v Veliki Britaniji in slovensko superreferendumsko nedeljo v juniju. Na kratko. Britanska gospodinjstva so pred svojim referendumom dobila skozi vrata lično, majhno, berljivo in zelo jasno brošurico na mogoče osmih straneh, z barvnimi karikaturami (za polpismeno in slabovidno polovico prebivalstva) in množico napotkov, kje lahko zvedavi volivec izve kaj več. Slovenska volilna komisija je gospodinjstva osrečila z natanko 100 stranmi na drobno tiskane latovščine formata A4, ki je že na daleč videti kot Uradni list, in me prav zanima, kdo jo bo prebral, kar je, domnevam, edini namen tega dokumenta, plačanega z mojim davkoplačevalskim denarjem. Se nadaljuje …
Še o preteklem britanskem referendumu na četrtek (volitve so vedno ob četrtkih), 5 .maja 2011, prvega referenduma po letu 1973. Takrat so podaniki Njenega veličanstva imeli redko možnost za neposredno odločanje, in sicer o vstopu v Evropsko unijo oziroma njeno predhodnico EGS (Evropsko gospodarsko skupnost). Britanski volivci so potrdili vstop, ne nazadnje zato, ker so bili sredi največje gospodarske krize in je bila zanje priključitev v gospodarskem interesu, torej življenjskega pomena za državljane, kar je takrat doumelo dovolj Britancev, da je referendum uspel.
Na tokratnem referendumu na zahtevo mlajše koalicijske stranke v vladi, Liberalnih demokratov, naj bi se volivci odločali o spremembi volilnega sistema. Po takratnem (in naprej) veljavnem zakonu potekajo volitve po načelu »prvi čez prag« (first past the post), torej zmaga tisti kandidat, ki dobi največ glasov. Ko komisija v volilni enoti prešteje glasove, torej na isti dan zvečer, človek ve, pri čem je. Krut, nepravičen, ampak pošten sistem. Celo premierja bo pred polnočjo pri zadnjih vratih uradne rezidence na Downing Street 10 čakal tovornjak selilne družbe. Če izgubi, se bo v naslednjem trenutku z vso kramo in vso družino izselil, zmagovalec pa s kramo in družino vselil. Naslednje jutro, na petek torej, bo novi premier na Downing Street 10 odprl vrata, pozdravil novinarsko čredo z dobro jutro in posel gre naprej. Izjema je bila tokratna koalicijska vlada, prva v pol stoletja.
 Liberalni demokrati so na referendumu izgubili, ker se volivci niso pustili prepričati o (morebitni) koristi alternativnega glasu. Odločili so se konzervativno, proti. Po tem propadlem referendumu naslednjega ne pričakujem za časa svojega življenja, mogoče z izjemo tistega za izstop Britanije iz EU. Aha, Britanci bodo delali do 68. leta. Tako je odločil parlament. Brez referenduma. Pika.
 Brez prejudiciranja referendumov lahko vse slovenske vlade označim kot nesposobne na področju komuniciranja z volilnim telesom. Stostranski dokument s črkami, ki mi plešejo pred očmi, ni zame. Moja državljanska zavest je trajala do strani ena, točka III., do zapornikov. Kolikšen delež volilnega telesa predstavljajo ? Koliko jih pride na referendume, da jim pripada naslovnica? In kje so telefonske številke – se volilna komisija skriva pred volivci? Nobene možnosti vprašanj razen na spletni strani. Kaj pa starejši od 60 in slabih oči?
 Naj volilna komisija RS pred naslednjo rundo papirja opravila tečaj iz stikov z javnostmi ali pa naj mi vrne denar. Volitve so pravica, ne dolgčas. In zakaj niso volitve obvezne kot v Avstraliji? Ljudje glasujejo po svoji vesti, ampak morajo na volišča. Naj to odloči še naš parlament. Brez referenduma. Saj dobivajo plačo.

Piše: Jana Valenčič                                      Jana št. 21, 24.5.2011