V intervju z dr. Rasporom sem prebrala, da je zaupanje v eko izdelke le vera in da pri izbiri ne gre za precejšnje razlike v kakovosti. Zanima me vaše mnenje – so eko izdelki res vredni svoje cene? Alenka Z.
Tudi sama sem prebrala omenjeni intervju in se z večino izrečenega strinjam. Dr. Raspor je govoril o mikrobiološki varnosti živil in razumem njegove pomisleke o možnih tveganjih, saj tudi eko živila niso izvzeta.
Osebno sem velika zagovornica življenja brez strupov, zato menim, da se pri hrani res odločamo med živili in bremenom. Pri tem je mikrobiološka varnost le eno izmed meril za odločanje.
Kdo določa, kaj je varno?
Če 50 odstotkov konvencionalno pridelane hrane vsebuje ostanke pesticidov (zatrjujejo, da je meja varna ne glede na to, da učinkov niso niti približno raziskani) in če štiri do pet odstotkov živil vsebuje ostanke čez dovoljene meje, potem takšne produkte štejem v »bremena«.
Če lahko meso, jajca in mlečni izdelki vsebujejo desetkrat do stokrat več pesticidov, kot jo je vsebovala krma, pri tem pa še vse tisto, kar je žival morala zaužiti, da bi zrasla dvakrat hitreje ali pridelala dvakrat več kot bi po naravni poti, tudi te izdelke osebno štejem med »breme«, ne pa med živila. In če so pred kratkim dokazali, da gensko spremenjene sekvence delujejo tudi na spremembe našega genskega zapisa – posebno na plodnost in imunski sistem, potem si zagotovo želim hrano, ki je pred tem tveganjem najvarnejša. Edino ekološko pridelana hrana je pridelana brez pesticidov in gensko spremenjenih semen oziroma gensko spremenjene krme. Zato v osnovi hrano iščem med ekološko pridelanimi živili.
Pozor! S tem ne pravim, da je vse, kar ima oznako eko, avtomatično dobro živilo. Tudi na eko policah najdemo precej balasta: sladice s preveč sladkorja, procesirano hrano, sterilizirane in homogenizirane izdelke, eko zelenjavo, ki jo nabirajo nezrelo in do nas pride po zelo dolgi poti, zaščiteno atmosfero, v kateri so izdelki videti »kot sveži«, njihova prehranska vrednost pa je precej nižja, kot bi pričakovali. To, da je vhodna surovina bila kakovostna, ne pomeni, da je predelava izdelka uspela ohraniti veliko hranilne moči. Torej, eko je nujni, vendar obenem ne edini pogoj, da bi nekaj bilo dobro živilo.
Verjeti stroki ali naravni modrosti?
Dr. Raspor kot eden izmed argumentov navaja, da živali v prosti reji ni mogoče nadzirati in da lahko tudi same zaužijejo kaj strupenega, plesnivega in podobno. Zato naj bi bili zaprti sistemi, v katerih žival zaužije le to, kar ji je stroka (temu raje rečem: ekonomski izračun dobičkonosnosti) namenila, varnejši. Pri tem res pridemo do vprašanja vere.
Ali verjamete, da bi žival, ki ima izbiro, zaužila strupeno, pokvarjeno, plesnivo hrano? Osla mnogi žalijo, češ da je neumna žival, ko pa nam bo trda predla, nam bodo ravno oni pokazali, katero vodo smemo uživati. Tam, kjer osel pije, je varno tudi za človeka. Če opazujete krave, boste ugotovili, da so strokovnjakinje za zdravilne rastline, da bodo odločno preskočile vsak strupeni podlesek in da se celo na gobe odlično spoznajo, ker užitne pojejo, strupene pa še pogledajo ne. Še moj kuža, ki je čisti urbani razvajenec, ko ga kaj zvije, zna pregledati ves travnik in si poiskati zel, ki mu bo umirila želodec. Enako ne bo niti povohal konvencionalno in integrirano pridelana jabolka, pripravljen pa je moledovati za košček domačega jabolka. Če boste te dni začeli premišljati o čemažu, pozor, ker imajo tudi številne druge živali z medvedi na čelu enake načrte in si želijo spomladanskega razstrupljanja.
V zapiskih Marije Thun, ki že desetletja izvaja poskuse, na njihovi osnovi nastaja tudi njen setveni koledar, lahko preberete prehranjevalne poskuse z živalmi. Če imajo izbiro, nočejo jesti gensko spremenjene hrane. To bodo storile le, če jih v zaprtih hlevih izčrpavajo do lakote in jim ne ponudijo ničesar drugega. V sosednji vasi ima gospa Pavla kravo, ki natančno ve, katera suha trava je s katerega pašnika, čeprav je v hlevu. Pripravljena je zganjati vik in krik, da le dobi tisto najboljšo, v kateri je tudi največ zdravilnih zelišč. Včasih gospe Pavli uspe kravo prepričati, da poje slabšo travo, vendar ji na koncu kot posladek vedno mora dati še nekaj »njene«.
Ali ste vedeli, da se tudi divje živali zelo redko pasejo na poljih z gensko spremenjenimi poljščinami. Pripravljene so se odpraviti zelo daleč, da le pridejo do ekološko obdelane njive. Zato imajo eko kmetije več škode od živali in ptičev kot konvencionalne, mi pa imamo odličen dokaz, kdo je v tej zgodbi bolj moder. In če je to stvar vere, so očitno tudi živali verne.
Če me bo kdo imel za eko vernico, vzamem v zakup. Menim, da je to še vedno bolje, kot da sem evro vernica, ki mu vrednote v življenju določa ekonomski izračun.
Kdo ima kurje možgane?
Stvarstvu verjamem bolj kot kapitalu. Verjamem, da še mali kurji možgani znajo izbrati boljšo hrano kot doktorji znanosti, ki nikoli niso živeli s kuram in ob njih, se pa drznejo določati, koliko centimetrov življenjskega prostora bo zanjo dovolj za gojenje v »varnih zaprtih sistemih«, koliko gensko spremenjene soje in koruze bodo tej ubogi kuri postregli, kdaj ji bodo odrezali kljun (da iz obupa ne pokonča sebe in druge) in koliko UV-obsevanja potrebujemo, da bo na koncu njeno jajce dovolj varno za prodajo.
Kot otrok sem se potepala po babičini divji kmetiji. Pravim divji, ker tam kure niso imele kurnika. Spale so tam, kjer so si same izbrale. Ko je nova oblast po vojni nacionalizirala veliko zemlje, ki so jo imeli stari starši, ter pobrala konje in krave, je ostalo veliko praznih skladišč ih hlevov na kmetiji. Kure so tam imele možnost ustvariti svojo kurjo sosesko. Ene so si zbrale stara poslopja, druge pa so bivale raje na prostem, pod kakšno desko ali škatlo, nekatere celo na drevesih. Nikoli nisem videla umazane kure. Nikoli nisem videla kure, ki bi poginila, kljub temu da je bilo na kmetiji veliko strupa za podgane, ki so takrat bile velika nadloga. Ene so bile raje v družbi, druge so bile bolj solisti. Med kurami, gosmi, purani in golobi sem lahko opazovala zelo živahne odnose.
Čeprav so se vsi prosto potepali tudi po vasi, se nikoli niso izgubili in so se vsak večer vrnili na pravi naslov. S purani se mi ni uspelo zbližati, za kure in gosi lahko rečem da so se nekatere rade igrale z menoj. Zato lahko trdim, da to resnično niso neumne živali. Zaupala bi jim še veliko več, kot to da si bodo znale izbrati varno hrano.
Jana št. 10/ 2012
Sanja Lončar je vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave.
Vprašanja o naravnem zdravljenju, zdravem prehranjevanju, naravni kozmetiki in podobnih temah za rubriko Naravno in enostavno pošljite na naslov: jana@kratermedia.si ali Revija Jana, Likozarjeva 3, 1000 Ljubljana.
