Prejšnji četrtek sta se Bob in Susie pridružila množici bolniških sester, babic, zdravnikov, fizioterapevtov, čistilk, nosačev in drugih zdravstvenih delavcev, ki so nosili plakate s sloganom Rešite naše javno zdravstvo. Iz dveh londonskih bolnišnic se je shod prelil do parlamenta v protest proti nameravani zakonodaji, ki bo prizadela javno zdravstvo.
NHS, sistem javnega zdravstva, ki je izšel s pogorišča druge svetovne vojne, je med Britanci prava institucija, po mnenju nekaterih bolj priljubljena kot BBC in celo bolj kot kraljeva družina. Mnogi imajo javno zdravstvo za največji britanski dosežek 20. stoletja in ob nastanku je bil vzor drugim zdravstvenim sistemom na zahodu. Avtor Nye Bevan je takrat rekel, da bo NHS preživel, dokler se bodo ljudje bojevali zanj.
Ta čas je nastopil. Od nastanka javnega zdravstva je sicer vsaka vlada vnesla nekaj sprememb, še nikdar ni bilo zdravstvo tako ogroženo kot zdaj, ko mu grozi razpad. Sedanja vlada, ki jo vodijo v konservativci, za koalicijski privesek so še liberalni demokrati, je pred volitvami obljubila, da bo pustila NHS pri miru, vendar je s prihodom na oblast požrla besedo.
Namen nove zakonodaje, ki jo zdaj obravnava parlament, je po mnenju mnogih »komercializacija in privatizacija zdravstva«. Premier Cameron, ki je najprej zahteval »konkurenco« in požel revolt, je potem izjavo omilil, češ da bo z novo zakonodajo zdravstvo bolje služilo pacientom s konkurenco. Njegovim reformam najbolj nasprotuje zdravstveno osebje, ki ima dnevne izkušnje s pacienti, v nasprotju s politiki.
Britanija je imela od druge svetovne vojne paralelna sistema zdravstva. Javni se napaja iz davkov in je za uporabnika brezplačen, zasebni zdravi ljudi z zasebnim zdravstvenim zavarovanjem in paciente iz tujine, predvsem Arabce. Meje med zasebnim in javnim zdravstvom se zdaj brišejo. Vlada predaja vse večji kos davkoplačevalskega denarja v roke zasebnikov, javne bolnišnice pa imajo oddelke za zasebne paciente (z več udobja).
Raven posegov je enakovredna v obeh sistemih, saj delajo po večini isti specialisti, razlika je v negi. V zasebnem so sobe lepše, hrana boljša, več je osebja, čakalne vrste krajše. Slaba stran je strošek, če ga krije pacient sam, če pa plača zavarovalnica, ta odloča o zdravljenju.
Bistvo zasebnega zdravstva je dobiček. Za primer ena londonskih zasebnih klinik z 250 posteljami in 12 operacijskimi dvoranami, ki zasluži 75 milijonov funtov na leto. (Funt je nekaj več kot evro). Klinika (s podnaslovom »nega z navdihom«) računa za paket zamenjave kolkov 20.000 funtov (postelja, nega, proteza, potrošni material, operacijska dvorana), posebej so stroški za kirurga, anestezista, rentgene, fizioterapije. Vse skupaj 25.000 funtov za operacijo brez zapletov, za tako s problemi več. In kdo bo še zdravil reveže?
Kako je s podporo zdravstvu v Sloveniji? Na spletu sem našla podatek, da ima javno zdravstvo primanjkljaj 135 milijonov evrov, banka NLB pa skoraj 300 milijonov. Zdravstvo bo vlada oklestila, banke bodo reševali davkoplačevalci. Ne bi raje obratno oklestili bank in s 300 milijoni sanirali zdravstvo?
Piše: Jana Valenčič Jana št. 11, 13.3.2012
