»Če bi bilo po mojem, bi živela v gozdu, daleč od vseh in v najtesnejšem stiku z naravo. Vendar to žal ne gre, zato je bilo treba iskati kompromise. Pot do uresničitve teh sanj pa je bila dolga in polna ovinkov, tudi preizkušenj,« je za začetek povedala Brigita, udobno zleknjena na terasi, s katere se ponuja prekrasen razgled na bližnje hribe, ki so v teh dneh še posebej lepi, saj so obdani z gozdom, ki brsteče poganja, v ozadju je slišati živahno ptičje petje, na travniku pod hišo pa se preganjata prekrasna rjava konja.
Draga šola v švicarskih frankih
Brigita je o skupnem domu v naravi začela sanjati že pred skoraj dvajsetimi leti, ko je bila še izvrstna atletinja in je spoznala moža Uroša, ta je bil takrat njen partner pri treningu. Vendar pri nas le redki vrhunski športniki od svojih dosežkov dobro živijo, kaj šele obogatijo, sploh pa se to ne dogaja v kraljici športov – atletiki, tako da jima je uspelo z Urošem kupiti le stanovanje. »Vendar je bila to velikanska past. Kredit sva vzela v takrat zelo priljubljenih švicarskih frankih in potem je iz leta v leto obrok postajal čedalje višji, tako da ga na koncu nisva več zmogla plačevati, če sva želela še normalno živeti, saj so se nama rojevale hčere: Taya je zdaj stara štirinajst let, Ajda je leto dni mlajša, najmlajša Nia pa jih šteje deset. In sva stanovanje prodala, šla v najem s tolažbo, da bo le za kakšno leto ali dve, medtem pa bova že našla ali zgradila hišo, kakršno sva si želela. Vendar se je to podaljšalo na osem let, vmes pa nam ni niti za hip ni bilo dolgčas, saj sem imela številne izzive tako z zdravjem kot vsakdanjim življenjem; zaradi njih sem se tudi podala na dolgo pot odkrivanja same sebe, ozaveščanja, poglabljanja v svoje (družinske) vzorce, spreminjanje prepričanj, in vse to je mene in moje najbližje pripeljal do zdajšnjega življenja,« je pripovedovala nekdanja vrhunska športnica. Najprej je morala sprejeti boleč konec kariere in padec v »realno življenje«, potem poporodno depresijo, iskala je samo sebe in svoje življenjsko poslanstvo, se borila za preživetje kot samostojna podjetnica. Vse, kar se ji je dogajalo, je vedno iskreno delila z ljudmi. Nanje se je obrnila tudi pri iskanju sanjskega doma zase in za svojo družino.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 16., 16. april, 2024.
