Ljudje

Vseskozi se moraš malo smejati

Katja Božič
14. 3. 2024, 06.00
Deli članek:

Devetdesetletni Janez Novak iz Koroške Bele se še vedno vsako jutro uredi in točno ob osmih odpre svoj frizerski salon, kjer ga obiskujejo redne stranke. »Po vseh letih me to delo še vedno veseli, roke se mi čisto nič ne tresejo, vidim vedno bolje, dobro se počutim,« je vesel, da še lahko dela. Frizerstvo, redna telesna aktivnost – med drugim je več kot petdeset let mladino učil orodne telovadbe – in pa petje v zboru mu dajejo energijo, ki ga ohranja vitalnega. »Pa vseskozi se moraš malo smejati, potem te imajo ljudje radi,« se nasmehne, ko nam odpre vrata v salon.

Šimen Zupančič
Devetdesetletni Janez Novak iz Koroške Bele

Plakati na oknu salona spomnijo na visoki jubilej, ki ga je praznoval pred nekaj meseci. Na predvečer devetdesetega rojstnega dne je namreč pod oknom zapelo kar štirideset njegovih sopevcev in ga s tem zelo presenetilo. Povabil jih je v salon in še nekaj časa so tam proslavljali. »Res sem bil počaščen, da so se spomnili name,« se rad spomni tistega dne. Nekaj prijateljev, sorodnikov in nekdanjih telovadcev se je z njim poveselilo tudi nekaj dni pozneje v eni od bližnjih restavracij. »Lepo smo se imeli, saj jaz povabim samo fletne ljudi,« se hudomušno nasmehne.

Šimen Zupančič
Od torka do petka se vsako jutro uredi in odpre salon.

Dobro boš prišel skozi

Za frizerja se je začel šolati že pri rosnih trinajstih letih in pol. Starejši brat mu je položil na dušo, da bo s tem poklicem povsod prišel dobro skozi, še posebej v vojski. »Pa sem res,« se spominja in opisuje, kako je vsako jutro pred raportom obril svojega podpolkovnika in bil pri njem zaradi tega zagotovo bolje zapisan. Dve leti vojske sta bili tudi edini čas, ko ga ni bilo v Koroški Beli, kjer živi že od rojstva. Od rojstva pa do poroke je živel v hiši na drugem koncu vasi. V isti hiši je živel tudi legendarni glasbenik Franc Košir, z njim sta bila neločljiva. »Tudi če sva se zravsala, nisva dolgo zdržala drug brez drugega.« Košir se je pozneje pri njem bril in strigel. »To so bili dobri časi. Še danes ga rad pogledam v kakšnih starih videospotih.«

Dela ni zmanjkalo

Obrti se je učil pri mojstru Pirmanu na Jesenicah, ki je imel lokal nasproti železarne, zato jim dela ni zmanjkalo. »Tiste čase so moški težko dobili britvice, zato so se k nam prihajali brit vsaj trikrat na teden. Pa ob vikendih pred mašo. Največja gneča je bila ob dveh, ko so končali z delom v železarni in so imeli pred odhodom vlaka ravno 45 minut časa, da so se obrili. Iz različnih koncev so prihajali, s Podbrda, iz Gorij, Bohinja … Takrat smo se veliko pogovarjali, zdaj se pa ljudem tako mudi, da bi najraje videli, da bi jih človek ostrigel že kar med vrati. Čudni časi so, ljudje so čisto drugačni, kot so bili včasih,« se zamisli.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!