Že od nekdaj je užival v družbi mlajših otrok, zato je bil prepričan, da bo vzgojitelj, in srednja vzgojiteljska šola je bila logična izbira. Ampak je vzporedno gojil še drugo ljubezen – podjetništvo: kot fantič je že prodajal limonado, obeske, okraske iz fimo mase, sejal paradižnik in prodajal sadike. Tako se je v srednji šoli pridružil podjetniškemu krožku ter združil strast do podjetništva in dela z otroki: decembra 2020, ko je bila država zaradi epidemije zaprta, je napisal svojo prvo slikanico za otroke. Izdal jo je brez evra lastnega vložka, ker se je z vsemi dogovoril za odložen plačilni rok. Danes je ponosen lastnik blagovne znamke oziroma zbirke Luka bere, v kateri se je nabralo še več knjig, eno so opazili tudi pri Slovenskem društvu Hospic – Luka premaga žalost. V njej Jon na primeru slovesa hišnega ljubljenčka pojasnjuje čustvovanje ob izgubi.
Mladenič, ki je svojo prvo knjigo izdal že pri 17 letih in ki dobesedno hlasta po osmišljanju vsakega trenutka, uživa v življenju. Kljub obilici obveznosti oziroma prav zaradi njih: poleg študija in službe na založbi, kjer je urednik otroške literature, vodi še projekte pri Hospicu, kar je povsem ločeno od njegovega prostovoljstva pri istem društvu, enkrat na teden se na radiu Ognjišče prelevi v novinarja in se uri v pravilni izreki, vmes pa opravi še kakšen motivacijski govor na šolah. »Mladim poskušam pokazati, da lahko vsakdo nekaj naredi iz svojega življenja. Tudi sam ne izhajam iz podjetniške družine (preostali delajo v javnem sektorju), pa sem se vseeno našel v tem. Daleč od tega, da bi mlade nagovarjal samo v to smer, pomembno je, da vsakdo najde tisto, kar ga veseli. Moja izbira, podjetništvo, je bila za moja starša nekaj novega in nepoznanega, zato sta me na začetku poskušala razumeti, a tudi 'bremzati', da bi me obvarovala. Zdaj, ko vidita, da je to res moja pot, me podpirata.«
Imel bom kure!
Ena od njegovih podjetniških domislic se je začela na neki petek v osnovni šoli, ko si je rekel: »Imel bom kure.« In ta želja ga ni zapustila vso zimo. »Pa nimamo kmetije, samo nekaj zelenice, nekaj dvorišča, ne ravno veliko, a mi je starše uspelo prepričati v nakup kokoši. Prodal sem stare telefone, kar mi je zadostovalo za nekaj desk in žebljev, z očetom sva zbila kokošnjak, in to je bil začetek moje ljubezni in poslanstva s perutnino. Na polno sem jo vzljubil in prišel do dvajsetih kokoši v osmih letih.«
Vmes je v nekem obdobju skrbel še za 80 prepelic. Ukvarjal se je tudi z valjenjem, si nabavil inkubator oziroma valilnik in postal pravi »kurji foter«. »Valjenje je res nekaj posebnega, tri tedne sem dan in noč mislil samo na to. Enkrat se mi je zgodilo, da sem bil čez vikend v bolnišnici in sem atija po telefonu usmerjal, kaj vse je treba narediti. Dva dni, preden bi se prepelice izvalile, pa sem kar naenkrat ozdravel, da sem bil prisoten pri izvalitvi. To mi je takrat pomenilo več od česarkoli! V osnovni in srednji šoli sem bil poznan kot 'on, ki ima kure'.« Za Jona so bile kokoši nesnice (rjave, bele in grahaste) kot za druge mačka ali pes. »Od majhnega sem jih vzgajal, in ko sem prišel iz šole, so pritekle k meni, jedle so mi iz roke, božal sem jih.«
Kokoši so pomenile resno izhodiščno točko za poznejše podjetniško udejstvovanje. Imel je hranilnik – bil je od »firme« – in vanj spravljal denar od prodaje jajc. S tem je potem kupil hrano, pozneje valilnik, lučke za piščance ...; v več pogledih je bilo »kurje obdobje« zelo pomembno zanj, razmišlja danes, saj se je veliko naučil in hkrati na polno užival.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
