Ljudje

Doc. dr. Nena Kopčavar Guček: Pod mizo v ordinaciji nimam rdečega gumba

Marija Šelek, marija.selek@jana.si
5. 3. 2024, 06.01
Posodobljeno: 5. 3. 2024, 06.08
Deli članek:

Družinska zdravnica, ki za svoje paciente skrbi v viški enoti ljubljanskega zdravstvenega doma, se med drugim že dvanajst let posveča prostovoljnemu delu v ljubljanski ambulanti pro bono. Zdaj je po Aleksandru Dopliharju in Vidi Drame Orožim postala nova vodja ambulante. V intervju ni pristala, da bi jo posebej hvalili, temveč da širi glas o ambulanti pro bono in krepi zavedanje, da v naši državi tudi tisti brez urejenega zdravstvenega zavarovanja niso pozabljeni.

Šimen Zupančič
Doc. dr. Nena Kopčavar Guček

Kaj se bo za vas spremenilo zdaj, ko boste ambulanto pro bono tudi vodili?

Razlika med dosedanjimi vodji ambulante pro bono in mano je, da sem še vedno redno zaposlena zdravnica, medtem ko so bili doslej to moji upokojeni kolegi. To, da sem še vedno vpeta v sistem, vidimo kot prednost, še vedno imam odprtih veliko poti in lahko veliko specialistov prosim za kakšno uslugo. Za nenujni pregled prosimo kolege, saj lahko napotnice pišemo samo pod »nujno«, mi pa vseeno potrebujemo še kakšen poprejšen pregled pri specialistu, obravnavo v zobni ambulanti ... Veliko specialistov sodeluje v naši ambulanti, pridejo tudi v našo ordinacijo (na Mislejevi ulici v Ljubljani), med njimi psihiater, ginekolog, drugi kolegi pa so pripravljeni naše paciente pregledati v svojih ambulantah. Potem nam dajo navodila, kako naprej, ker napotnice in zdravila lahko pišemo samo pri nas, oni lahko samo predlagajo načine zdravljenja. V ekipi je tudi diplomirana medicinska sestra Martina Petric, ki velikokrat koga pokliče, ga nagovori, motivira za sodelovanje, in zelo redko naletimo na zaprta vrata ali gluha ušesa. V javnosti so čedalje glasnejša negativna sporočila, v okolju ambulante pro bono pa se izkaže, kako zelo so pripravljeni ljudje pogosto kaj storiti čez običajne obremenitve in dolžnosti – in to je tisto lepo!

V zdravstvu je veliko lepega in dobrega, a so negativna sporočila čedalje glasnejša.

Ambulanta pro bono je postala »blagovna« znamka, ki odpira vrata?

Najbolj od vseh nas je to zasluga ustanovitelja ambulante, zdravnika Aleksandra Dopliharja. Zanimivo, da je bila pred 22 leti ob ustanovitvi ambulanta zamišljena kot nekaj začasnega, češ da bodo štiri ali pet let pozneje socialni izzivi premagani in je ne bomo več potrebovali. Izkazalo se je, da jo potrebujemo vedno bolj, struktura naših pacientov pa se spreminja – po razlogih, ki so jih pripeljali v stanje brez zdravstvenega zavarovanja. Na začetku so bili to večinoma brezdomni ljudje ali tisti, ki se v sistemu niso znašli, ali t. i. izbrisani, danes je pa recimo veliko Slovencev brez državljanstva ali repatriiranih iz južnoameriških držav. Ti sčasoma pridobijo vse pravice, ampak dokler se jim dokumentacija ne uredi, so naši pacienti. Potem pridejo k nam uživalci nedovoljenih drog, ki zaradi tega socialno strmoglavijo, tudi podjetniki, ki so morali v osebni stečaj. Nekaj je tujcev, ki se ne znajdejo, celo tuji doktorski študenti, ki si niso pravočasno uredili zavarovanja in so do takrat, ko bodo to storili, po definiciji ljudje brez zdravstvenega zavarovanja. Tudi zaradi takšne ambulante, ki na nikogar ne pozabi, menim, da je naš zdravstveni sistem še dovolj varen, saj ni poskrbljeno samo za ljudi brez izbranega osebnega zdravnika, ampak celo za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja.

Šimen Zupančič
Doc. dr. Nena Kopčavar Guček, nova vodja ambulante pro bono

S kakšnimi zdravstvenimi tegobami se ljudje v ambulanti pro bono obračajo na vas?

Tisto, kar nas najbolj žalosti, je, da pridejo ljudje k nam z zastaranimi stanji. Zato bi rada, da se razširi glas o tej ambulanti, saj imamo veliko bolnikov s kroničnimi stanji, z, na primer, srčnimi težavami, ki so povezane z zatekanjem in težkim dihanjem. Te ljudi bi lahko »ujeli« že prej, tako pa zdravimo posledice oziroma zaplete, namesto da bi reagirali ob prvem znaku. Sladkorna bolezen, pa zvišan krvni tlak, ki sta zelo ušla z vajeti, pri uživalcih drog posledice injiciranj z okuženo iglo – rane (tudi na nogah), ki jih potem previjamo; zelo žalostni smo tudi, kadar naletimo na rakavo obolenje. K nam je prišel gospod z zatrdlino v ustih in otorinolaringolog dr. Zoran Kurent – koncesionar, ki zelo prisluhne našim željam –, ga je pregledal in potrdil sum na rakave spremembe. Zato smo ga nemudoma poslali naprej, a je to takrat zavrnil, saj je ravno našel delo za en teden. To moramo razumeti, saj gre za njihove eksistenčne stiske.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!