Ljudje

Urška Krišelj Grubar: Zakaj sem se preselila na Kras?

Urška Krišelj Grubar
1. 3. 2024, 13.23
Deli članek:

Kako to, da ste se iz prelepe Gorenjske preselili na Kras? Kako so vas sprejeli domačini? Kako sta se na novo okolje privadila otroka? Ste se najprej preselili samo za vikende ali kar za stalno? To so najpogostejša vprašanja, ki nam jih postavljajo po letu in pol, odkar smo z družino gorenjska tla zamenjali za kraška. Potem pride še veliko podvprašanj, ampak najprej bi rada odgovorila na prej našteta.

Urška Krišelj Grubar
Bližina morja je gotovo velika prednost za nas, ki ga imamo radi.

Najprej so bile sanje. Najbrž bolj moje kot moževe, ampak sčasoma so se preselile tudi v njegovo glavo. Kdo pa kdaj pa kdaj ne sanjari o boljšem življenju v idilični vasici, kjer so si ljudje kot brat in sestra, se gledajo v oči, kjer se otroci še igrajo po bližnjih travnikih in gozdovih in kjer je mir, po katerem hrepenimo? Za nas celince je ta idilična točka, ki si jo pogosto rišemo v glavah, tam nekje, kjer diši po sivki, smilju, borovcih, morju … Preden so se sanje uresničile, pa je minilo mnogo let. Vsaj 15. Šele ko nas je vas, v kateri smo si najprej zgradili dom, v celoti vzljubila in mi njo, ko nas je življenje začelo ubogati, ko smo pozabili na to, da bi se radi nekoč preselili kam drugam, se je ponudila priložnost. Zakaj na Kras? Prej smo imeli okoli hiše visoke smreke, zdaj imamo grmovje. Po borovcih ne diši, po morju redko. Oljko sem si do zdaj privoščila eno, smilj zelo dobro uspeva, tudi trte so se hitro prijele in smo jeseni že imeli nekaj pridelka. Na burjo smo se navadili. Zelo rada imam veter, predvsem njegov zvok in seveda če se imam kam skriti pred njim. Tudi preostali člani družine se ne pritožujejo. Na Krasu z možem nisva imela sorodnikov niti si nisva prej ustvarila slike, kje bi rada pognala korenine. Zemlja naju je poklicala, potem ko sva si ogledala nič koliko parcel. Povsod naju je kaj zmotilo. Dokler nama nekoč, že naveličanima in utrujenima ter tudi obupanima, agent za nepremičnine ni rekel, da če sva še pri volji, nama lahko pokaže še eno parcelo tik ob italijanski meji. In ko sva stopila nanjo, sva vedela. Od tistega trenutka naprej kot da ni bilo več preprek, ki so naju leta in leta oddaljevale od ideje, da bi nekoč nekje na samem imela kamnito hišico, okoli katere se pasejo živali. Po možnosti v bližini morja. In tako smo se nekega poletnega dne s prelepe domače mehke rodne gorenjske zemlje preselili na precej trša kraška tla.

Urška Krišelj Grubar
Presenetilo me je, kako zelo me privlači kamen, saj o tem prej sploh nisem razmišljala.

Kako so nas sprejeli domačini, kako sta to odločitev sprejela otroka? 

Že ko smo gradili hišo, smo pletli vezi z domačini, ki so z zanimanjem gledali gradnjo. Nastajalo je nekaj lepega, avtohtonega, domačega in niso skrivali, da jim je to všeč. Suhozid, pa leseni gank in dimnik kot nekdaj. Vse so spremljali z budnim očesom in niso varčevali s pohvalami, kar je za nas, vajene gorenjskega okolja, bilo sprva kar nenavadno. A tega se ni bilo težko navaditi. Všeč jim je bilo tudi, ker nismo prišli samo malo »šminkirat« za čez vikend, ampak da smo tam za stalno, da smo naredili ta korak, postali del vaške skupnosti, in v njej smo se hitro počutili sprejete. No, to lahko najprej pišem predvsem v svojem imenu. Vsakega od nas je čakala svoja pot. Medtem ko smo sprva tudi sami ta prehod vzeli zelo lahkotno, se je čez nekaj časa izkazalo, da vse vendarle ni tako zelo mehko. Še posebej za hčerko, ki je zadnji razred osnovne šole končala v novem okolju, v novi šoli. Še zdaj se mi zdi, da je to herojsko izpeljala, a je seveda pogrešala prijatelje, šolo, ki bo za večno ostala naj šola, in domači kraj, v katerem je odraščala. Za sina je bil prehod lažji, saj je že odšel od doma na študij v Koper. Kot povedo številni vikendaši na Krasu, ni nujno, da so domačini prišlekom zelo naklonjeni, še posebej ne »žabarjem«, kot imenujejo vse z ljubljansko registracijo, ne glede na to, ali so iz Ljubljane ali ne.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v posebni izdaji revije Jana POMLAD, 26. 2. 2024.

Urška Krišelj Grubar
Utrinki s Krasa

revija Jana
Izšla je posebna številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!