Bolezen pa se od nje ni povsem poslovila: še vedno so tu vsakodnevne hude bolečine, ki jih drži na vajetih z zdravili. Najhuje pa se je bilo sprijazniti s tem, da se je morala še ne 50-letna upokojiti. Ampak Alenka ostaja vedra, kot je vedno bila, in v njej še gori upanje, da bo morda nekoč tudi še delala.
Čeprav smo se večinoma res pogovarjali o njeni bolezni in o tem, kako se je zasukalo njeno življenje, smo na pogovor povabili tudi njeno hčer Piko, ki je povsem slučajno stopila na njeno atletsko pot. Tek je očitno zapisan tudi v njene noge: Pika je izvrstna prav v teku na 200 metrov in je že tretje leto zapored državna mladinska prvakinja.
Košček upanja
Alenka Bikar je taka, kot se je spominjamo: nasmejana in zgovorna. Na zunaj ni videti, da bi bilo z njo karkoli narobe, a prizna, da če se ne bi držala za pas in se stiskala z rokami, bi morala že na začetku pogovora vzeti protibolečinsko tableto. »Skušam zdržati, kolikor se le da dolgo, saj vem, da zdravila niso brez stranskih učinkov, to se nalaga v mojem telesu, a drugače ne gre. Zaradi tistega prvotnega hudega navala bolezni so posledice tako močne, da so bolečine venomer prisotne: čutim jih od pasu navzdol, nenehno me mravljinči v obeh nogah, najhujše so bolečine, ki se proti večeru stopnjujejo,« pripoveduje in poudari, da res ne želi tarnati. »Vem, da imajo drugi še hujše težave in še bolj trpijo.«
Vedno je bila odkrita, tako med prijatelji kot do novinarjev. »Nisem znala drugače. Sem pa imela pomisleke pri govorjenju o svoji bolezni, češ zakaj bi to sploh koga zanimalo. Ampak na koncu lahko moja zgodba ponudi komu kakšno koristno informacijo, predvsem pa bi rada sporočila, da res nikoli ne smeš obupati, da se je treba boriti. Želim si, da bi kdo, ki bo tole bral, našel košček upanja zase. Zdi se mi, da sem prav s športno miselnostjo lažje in hitreje premagovala ovire na poti do izboljšanja. Zdaj hodim dvakrat na teden na telovadbo k prijateljici, da se razgibam, da mišice še vedno delajo in da sem v družbi. Delam po svojih zmožnostih. Je tako, kot je. Nisem še čisto dobro, sem pa bolje.«
Kako se je začelo?
Dogodki z začetka bolezni pred tremi leti so pri njej kar malo zabrisani. »To mi je ostalo še iz športa. Če se je zgodilo kaj slabega, sem skušala na to čim prej pozabiti, mislila samo na dobro in gledala naprej. Ko je bolezen udarila, je udarila silovito, ampak začenjalo se je vendarle počasi, s pekočino in bolečino ob strani trupa ter s čudnim občutkom v desni nogi. Osebna zdravnica me je poslala na pregled k nevrologinji, ta pa na magnetno resonanco, a ni pokazala ničesar. V tem času se mi je stanje malo umirilo, shujšala pa sem za tri kilograme, kar pri meni ni spodbuden znak.«
Čez mesec dni ji je začela noga klecati v kolenu, začela je padati. Napotena je bila še k ortopedu, tam je opravila test hoje. »Vedela sem, da čudno hodim, in sem rekla, da ne grem domov, da tole ni v redu. Napotili so me na nevrološko urgenco in medtem se mi je stanje tako zelo hitro poslabšalo, da na nogo nisem mogla več normalno stopiti. Največji šok pa je nastopil, ko sem pri pregledu morala pokrčiti noge v kolenu in zamižati. Ko misliš, da imaš noge še vedno v zraku, je bila noga povsem drugje, dol, nisem je čutila! Po ponovni magnetni resonanci so naposled ugotovili, da imam vnetih sedem segmentov hrbtenjače. Lezij v glavi ni bilo, so bile pa na hrbtenjači in dejali so, da česa takega še niso videli.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.
