V tem je našla svoje življenjsko poslanstvo, ko se je tega najmanj nadejala. »Največji kompliment zame je, ko ljudje rečejo, da so jim moje pesmi pomagale v težkih trenutkih,« pravi pevka portugalsko-britanskega rodu, izjemna besedilopiska in glasovna terapevtka, ki se je pred dnevi v okviru svoje evropske turneje prvič oglasila tudi pri nas na povabilo vibracijske terapevtke Barbare Vodnik.
»Petje je postalo moja supermoč, z njim sem veliko lažje odlagala svoje breme, bilo je zdravilno.«
Brez grenkobe, a bilo je pretežko
Prihaja z majhnega otoka Guernsey med Anglijo in Francijo. Pred dvema desetletjema jo je pot odpeljala v svet, a pred štirimi leti se je z možem in hčerkico vrnila na otok, kjer živi vsa njena družina. »Rada imam ta otoček, sem tipična otoška punca.« Najstniška leta na Guernseyju so bila sicer zanjo izjemno travmatična, mi zaupa, ko sediva v kavarni hotela Union. »V osemdesetih letih niso toliko potovali in tako široko gledali na svet, kot je to v navadi danes. Moja starša sta Portugalca in v tistem času je veliko Portugalcev na otoku delalo v gostinstvu ali kmetijstvu. Veliko je bilo diskriminacije in rasizma, zato sem nenehno čutila napetost. V šoli so me zafrkavali, zelo sem skrivala svoje korenine, čeprav me je izdajal videz. Še težje je bilo na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, ki je že tako ali tako zelo občutljivo obdobje. Najbolj ponižujoče pa se mi je zdelo, ko me je učiteljica kuharskega tečaja vprašala, ali znam angleško. Počutila sem se razpeta med dvema svetovoma – sram me je bilo, ker sem Portugalka, po drugi strani pa se nisem počutila povsem Angležinja, čeprav sem bila rojena na angleškem ozemlju. Počutila sem se izolirano, drugačno, nesprejeto. Starši so vodili gostinski lokal, garali dneve in noči, da so preživeli družino. Ni nam bilo v navadi, da bi se pogovarjali o tem, kako se počutimo, tako kot se danes, ampak smo vse pometali pod preprogo. Tega ne govorim z obsojanjem ali grenkobo. Starša imam zelo rada in delala sta najbolje, kot sta lahko. Sama pa sem bila občutljivo dekle v turbulentnih najstniških letih in kombinacija vseh teh okoliščin me je potisnila na rob. Znašla sem se v največji temi svojega življenja in si hotela vzeti življenje. Zaradi tega sem pristala v bolnišnici.«
Rešili sta jo glasba in poezija
Takrat je začela pisati poezijo in s petjem raziskovati svoj glas. »Čeprav nisem imela glasbenega ozadja in nisem igrala nobenega inštrumenta, sem v petju uživala. Zaradi strogih staršev sem se včasih počutila ujeto v lastnem domu, s petjem pa sem si ustvarila svoj svet v zvoku, kjer sem se počutila najbolj živo, svobodno in povezano s sabo.« Še danes pogosto razmišlja, kakšno srečo je imela, da je našla način, s katerim ji je uspelo prebroditi najtežje trenutke ter se rešiti iz teme. »To je pravzaprav postalo moja supermoč! Seveda se takrat nisem zavedala, da se pravzaprav zdravim. Po odhodu iz bolnišnice sem obiskovala psihoterapijo, bila je odlična, ampak ugotovila sem, da mi nenehno pripovedovanje svoje zgodbe na koncu ni več služilo. Na začetku je dobro delo, da si slišan, v določenem trenutku pa od tega postaneš utrujen. Včasih sem po terapiji celo čutila, kako vsa teža prihaja nazaj. Pri petju pa zgodba ni bila potrebna, samo povezala sem se s tem, kako se počutim. Čustvom sem dala glas, zvok, improvizirala sem v svojem vesolju. Zdelo se mi je, da tako mnogo hitreje napredujem. S petjem sem veliko lažje odlagala svoje breme, bilo je zdravilno. Nisem imela čudovitega glasu. Bolj kot zven glasu me je zanimalo, kako se ob tem počutim. Glas je zelo močno orodje, do katerega ima vsakdo dostop, pa vseeno veliko ljudi ni povezanih z njim. Kar je fascinantno, saj je to orodje, ki ga imamo vedno pri sebi. Po drugi strani pa to lahko razumem, imamo izobraževalni sistem, kjer učitelji govorijo otrokom, naj raje molčijo, če nimajo posluha. Nekateri so odrasli v okolju, kjer ni varno uporabiti svojega glasu. Vedno pomislim na ženske v Afganistanu in Iranu, ki so lahko zaradi tega celo kaznovane! Mene je glasba opolnomočila, z njeno pomočjo sem spet pripadala.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 3. oktober, 2023.
