Ljudje

Violeta Bulc: Naravi nikoli ne bomo vladali

Jure Aleksič
29. 9. 2023, 05.00
Deli članek:

Prav zabavno je danes brati, s kakšno hvaležnostjo jo je sprejel drugače uničujoče dolgočasni evropski parlamentarni tisk. »Bulčeva hodila po ognju … In preživela!« se recimo glasi naslov poročila o njenem zaslišanju, preden je postala evropska komisarka za promet. A tokrat nisva imela časa za pogrevanje stare slave. Kot smo že poročali, je med nedavnimi poplavami v družbi patra Gržana na Konjskem Vrhu doživela pravi vesoljni potop. Zanimalo nas je, kaj sploh počne te čase tam gori.

Šimen Zupančič
Violeta Bulc

Ta dogodek me je naučil, kako preprosto je biti dober.

Tistega usodnega četrtka ste bili priča čudežu ...

Bilo je kot v filmu katastrofe. Tisti isti potok, ki je bil s svojim romantičnim žuborenjem eden glavnih razlogov, da sem sploh prišla na Konjski Vrh, se je razlezel na kakih deset metrov širine! Ampak če je pri meni tako hudo, kaj se potem dogaja spodaj pri Gržanu?! Patra sem našla pred hišo, kako strmi v potok, ki se je pri njem razširil že na štirideset metrov. Ne bova pretiravala, če napiševa, da je patrovo posest rešil čudež. Kajti povodenj, ki je nosila vse pred sabo, se je ustavila pri Karlovem okrasnem mlinu. Čudež je bil v tem, da je prav ta mlin zdržal, čeprav je odneslo vse druge škarpe daleč naokrog. Tam sva potem nekaj ur stala pod dežnikoma in opazovala. Bila sva povsem odrezana od sveta!Cest in mostov sploh ni bilo več, ker se je cela pokrajina spremenila v gromozansko reko. Šele popoldne se je do naju prebil prvi sosed, starejši kmet. Pod roko je nosil hlebec kruha. Dobro uro je hodil s hriba. Za njim je prišel tudi sin kmeta z druge gornje kmetije. On nam je pa prinesel kosilo. Seveda je sosede zelo skrbelo za patra. Takoj, ko se je gladina malo stabilizirala, so naju s pomočjo flos dosegli tudi drugi sosedje. Veste, ti hribovski ljudje iz okolice Konjskega Vrha … Čeprav sem tam še precej nova in sem jih večino videla prvič, smo se takoj objeli in postali družina. Na srečo so se posestva nad nami kar dobro pretolkla. V sosednji dolini je recimo odneslo tri kmetije, skupaj s hlevi in živino. In tudi na nasprotni strani je odnašalo hiše. Skoraj nedoumljivo se mi zdi, da ob vsem tem na naših koncih ni bilo smrtnih žrtev.

Kolikšna je škoda na vaši posesti?

Za hišo se je sicer sprožil majhen plaz. A sem s krampom hitro izkopala nekaj kanalov za vodo, tako da mi je povodenj namočila spodnji del hiše, ni pa za sabo pustila konstrukcijskih posledic. A že vedenje, da hiši s hrbta ne preti prava nevarnost, je bilo zame med ujmo neprecenljivo. Najbrž sem bila tudi zato tako mirna.

Mirna?

Ja. Šele zdaj se počasi zavedam, da je bilo vse tako divje, da je v meni pustilo zelo globoke sledi. Tako v srcu, kot v duši, kot v umu, kot v telesu. Veliko sem že doživela, ves svet sem že »dala čez« … A tokrat sem se prvič iz oči v oči srečala s tako mogočno silo, da ji ni imelo čisto nobenega smisla parirati. To sem doumela takoj v prvem trenutku, zato nisem niti poskušala. Sklenila sem se preprosto predati velikemu spoštovanju, ki sem ga tudi nemudoma začutila.

Šimen Zupančič
V slovenski politiki zanjo očitno ni bilo mesta, zato se je posvetila svojim sanjam.

Torej vas ni bilo nič strah?

Skoraj nič. Počutila sem se zelo ponižno, zelo odprto … Hkrati pa sem zaupala, da bo vse v redu. In res: takoj, ko smo lahko začeli s sosedi sodelovati, so se stvari obrnile na bolje. Čeprav je potem deževalo še ves teden.

Za vami je daljša kampanja trdega fizičnega garanja.

Drži, celotna pokrajina okrog nas se je spremenila v velikansko gmoto skal, peska in lesa. Povsod, kamor si pogledal, si lahko videl od enega in pol do tri metre nanosov. Po slabem tednu dela z bagrom so se začeli kazati prvi obrisi cest. Ampak v mladosti sem bila brigadirka in vedno sem pogrešala duh, ki je preveval tiste akcije! Na Konjskem Vrhu smo bili vsi ves čas v pogonu. Vsak je prispeval, kar je lahko. Najmanjši otroci so pač pobirali najmanjše kamne.

Vzpostavili ste skupnost.

Ja! Na mikroravni smo dokazali, da se da. Tudi ko začnejo ljudem razpadati čevlji na nogah, se da. V ta namen smo sprožili akcijo 40 parov čevljev za 40 mokrih nog.Poklicala sem nekaj prijateljev in jim povedala: »Jaz dam za deset parov, potrebujemo jih 40, daš kaj zraven?« V dveh urah sem nabrala denar za 40 parov čevljev in potem takoj poklicala Alpino, ta nam je dala še dodaten popust. V centrali so iz različnih Alpininih prodajaln zbrali najtrpežnejše gojzarje in naslednji dan so nam jih prostovoljci že pripeljali. To nas je vse skupaj prav osrečilo.

Dokazali ste, kako velika je moč ljudi, če sodelujejo.

Natanko tako. Pokazalo se je tudi, kako bedaste so vse tiste etikete, ki jih drug drugemu v normalnih razmerah lepimo na čelo in hrbet. Kako malo imajo te etikete zveze s tem, kaj vse lahko posameznik dejansko prispeva! Ta dogodek me je naučil, kako preprosto je biti dober. In zdaj me še bolj kot prej bega, zakaj vendar vlagamo toliko energije v to, da vse skupaj zakompliciramo, da smo lahko potem negativni in »žleht«. Zakaj vendar bolj ne sodelujemo?

Kaj ste pravzaprav počeli zadnja leta? Vsaj nekateri smo dobili vtis, da ste se nekako umaknili iz javnega življenja.

Ni čisto tako. A ko sem se po zaključku mandata v Bruslju vrnila domov, v slovenski politiki zame prav res ni bilo prostora. Oziroma sem lahko hitro spoznala, da sem prej moteč faktor kot kaj drugega. In ker evropski komisarji tri leta po izteku mandata ne smejo komercialno delati, sem se pač posvetila svojim sanjam.

Kako?

Neke noči – bilo je že globoko v covidni zapori – nisem mogla spati. Zato sem raje vstala in začela risati modele. Ko sem jih objavila na LinkedInu, so bili deležni neverjetnega odziva.

O kakšnih modelih govoriva?

O modelih morebitne nove civilizacijske paradigme. Preden sem šla v politiko, sem 25 let preživela v poslovnem svetu kot inženirka in menedžerka. Zato sem znanje, ki sem ga tako nabrala, usmerila v razvijanje trajnostnih modelov organizacije dela. Ti ne temeljijo na ekonomiji obsega, temveč na organski rasti. Na tej podlagi se je razvilo gibanje Ecocivilisation, ki ga od aprila 2020 tudi vodim. Danes imamo vozlišča že v 42 državah.

Šimen Zupančič
Violeta Bulc: Ta dogodek me je naučil, kako preprosto je biti dober.

Kako pa to, da po povratku iz Bruslja za vas ni bilo prostora v slovenski politiki?

Kaj pa vem. Kaj hitro sem ugotovila, da delam zelo veliko ljudi zelo živčne. Najbrž zato, ker ne pašem v noben predalček. V srcu sem socialistka, po duši sem zavezana naravi, obenem sem pa vedno zelo osredotočena na nujne spremembe. Za povrh sem tudi že prestara, da bi imela potrpljenje za glajenje egov in neskončne brezplodne govorance. Kam bi me torej vi umestili? V katero slovensko stranko?

Razumem, kaj pravite. No, ampak saj ste vseeno poskusili – na zadnjih volitvah ste nastopili pod okriljem stranke Ivana Galeta.

Joj, to je bila tudi prav posebna godlja! Dobro so me nahecali, da sem se jim pridružila. Ta stranka je imela sicer zelo resen program. A zgoditi se je moralo nekaj zelo dramatičnega, saj so teden dni pred volitvami zaprli volilno pisarno in nehali vračati klice. Odtlej sploh nisem imela nobenega stika z njimi. Nihče mi ni nikoli nič pojasnil. Takrat sem se lahko samo poklapano pridušala: »Okej, upam, da ste se dobro prodali.« Bila sem žalostna, a sem se hitro pomirila. To je bilo še zadnje potrdilo, da sem veliko koristnejša, če delam na svojih globalnih strategijah. V tem res uživam – sploh ker me tu nihče ne ustavlja. Pravzaprav sem zelo hvaležna, da se mi ni treba več udejstvovati v slovenski politiki.

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!