Pravi, da za gobe raje uporablja latinska imena kot slovenska, da so bolj opisna, a res, si mislim, a res – le kako bi lahko Laetiporus sulphureus prekosil domače ime žvepleni lepoluknjičar in kako bi ti ob Phaeolus schweinitzii bolj zaigralo srce kot ob mojem absolutnem favoritu, žoltorobem rjavoporu? Samo povaljajte tole po ustih, žol-to-ro-bi, pa potem še rja-vo-por, ni to užitek? Mislim besedo, ne same gobe, ta je za barvanje vsega mogočega, tudi las ali kože, pravi Katarina. Goba je, jasno, pristala tudi v naslovu knjige, Zadnja vijoličasta bledivka so jo poimenovali. Ni to boljše, ni to veliko boljše kot zadnja Laccaria amethystina?
Zadnja vijoličasta bledivka, ki jo je o Katarini in s Katarino za Beletrino napisala Ana Schnabl – kot avtorici sta navedeni obe – je nenavadna knjiga, knjiga brez žanra. Ali pa knjiga z mnogo žanri, kakor hočete – malo biografija, malo razlaga o gobah, vse skupaj posuto še s ščepcem receptov in nasvetov. Gobe niso samo za na krožnik, gobe so – prave gobe, pravilno uporabljene – tudi za to, da se v gozdu odžejaš, pa začimba, sestavina likerjev, barvilo (je kdo rekel žoltorobi rjavopor?), pomoč pri hujšanju in seveda, že od nekdaj, tudi zdravilo. Ötzi, več kot 5.000 let star mumificiran možakar, ki so ga našli v Alpah, je imel s seboj koščke gobe, brezove odpadljivke – še eno očarljivo gobje ime – kot so ugotovili.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.
