Ljudje

Mirela Čorić: Od povsod so prihajali na pomoč

Katja Božič
29. 8. 2023, 04.30
Deli članek:

Medtem ko je policistka Mirela Čorić za svoj pogum in pomoč številnim ljudem dobila medaljo za hrabrost in še priznanje za požrtvovalnost, naši bralci pa so jo tudi zaradi njene nesebičnosti in empatije izbrali za Slovenko leta, je sama šele na pobudo najboljše prijateljice zaprosila za pomoč pri poplavljenem stanovanju.

Andrej Križ
Mirela Čorić o pomoči v poplavah in boleči izgubi sestre

Ko se je četrtega avgusta z očetom in otroki vračala z dopusta v Albaniji, jo je na meji v Črni gori policistka vprašala, kakšno je stanje pri njej doma, ker da je v Sloveniji menda grozno. Da so poplave, žrtve, da odnaša hiše in mostove. Mireli se je to zdelo kot znanstvena fantastika, tudi sanjalo se ji ni, o čem govori, kajti na dopustu se povsem odklopi. »Ko smo se na Hrvaškem ustavili in pregledali novice, smo bili pretreseni.«

Meter in pol vode

»Naslednji dan sem šla pogledat, kakšno je stanje v očetovem in sestrinem stanovanju v Laškem,« razlaga Mirela. Po boleči izgubi sestre, s katero sta bili izjemno povezani, od konca lanskega leta je namreč skrbnica njenega stanovanja. Soseda jo je klicala, da je v tem in očetovem stanovanju meter in pol vode. »Zaradi poplavljenega mesta so bile ceste zaprte, ampak so me policisti prijazno spustili do stavbe. Stanje je bilo katastrofalno. Smrdelo je po blatu, mulju in fekalijah. V stanovanjih je bilo vode do polovice oken. Vse pohištvo je bilo uničeno.« Vsak dan je naredila nekaj, prijateljica Aneta ji je pomagala znositi ven pohištvo, potem pa sta obupali. »Če bova delali sami, bova za to potrebovali mesece, potrebuješ pomoč,« jo je pred dejstvo postavila Aneta. »Imela sem slabo vest. Glede na to, da ne živim v stanovanju, sem si mislila, da ga bom že postopoma uredila in da drugi potrebujejo več pomoči ter da jim jo na ta način odžiram.«

»Zelo težko sem popustila, ker sem imela občutek, da s tem odžiram pomoč tistim, ki jo potrebujejo bolj,« je skromna. Na koncu pa ni mogla verjeti, koliko ljudi ji je prišlo pomagat, ponudili pa so se ji še mnogi tisti, ki jim je kadarkoli pomagala. Očitno se dobro res vrača z dobrim, je vesela.

Na koncu je prevladal razum in Aneta je na Facebooku objavila posnetke poplavljenega stanovanja ter v Mirelinem imenu zaprosila za pomoč. »Poklicala sem še predstavnika policijskih sindikatov, ki je ponujal pomoč prostovoljcev.« Nato so jo začeli klicati policijski kolegi z različnih koncev Slovenije, v kratkem času pa se ji je tudi Messenger zapolnil s sporočili ljudi, ki so ji bili pripravljeni pomagati, razlaga s solzami v očeh. Ko je v ponedeljek, ki ga je vlada razglasila za dan solidarnosti, ob osmih zjutraj prišla pred zgradbo, so jo prostovoljci, nekaj jih je poslala tudi Civilna zaščita iz Hrastnika, že čakali. »Kako sem bila srečna, da jih vidim, segli so mi do srca! Bilo nas je več kot dvajset, porazdelili smo se po obeh stanovanjih, vsi do kolen v blatu, bilo je kot na mravljišču. Meni je po nekaj urah že zmanjkovalo energije in sem komaj še stala, oni pa so vztrajali do konca. Vsi smo bili enaki, ne glede na to, od kod kdo prihaja. Šele naslednji dan sem ugotovila, da sta pomagala celo župan hrastniške občine in eden od poslancev.« Vsem, ki so prišli, je neskončno hvaležna.

Povezali smo se

Osebni arhiv
Mirela je neskončno hvaležna vsem, ki so ji priskočili na pomoč.

Osebni arhiv
V hiši je bilo meter in pol vode

»Ne boste verjeli, koliko ljudi, ki sem jim pomagala, mi je pisalo. Oglasila se je tudi gospa, ki sem ji nekoč v trgovskem centru pomagala domov, ko si je zvila nogo. Rekla mi je, ti si takrat pomagala meni, zdaj sem ti pa jaz na voljo. Ko sem že razmišljala, kam se obrniti za naprej, saj niti ne veš, kako začeti, so se mi začeli javljati ljudje, ki se ukvarjajo z gradbeništvom in bodo opravili prostovoljna dela pri obnovi, z napotki so mi pomagali na občini Laško …, bila sem zelo pozitivno presenečena in srečna. Ne glede na materialno škodo nas je katastrofa še bolj povezala. Z neznanci, ki so mi pomagali, smo postali pristni prijatelji. Oče je jokal, ko je videl, koliko ljudi je prišlo. Rekel je, kako je vesel, ker se znajdem. ‘Tudi če jutri umrem, vem, da se boš v življenju vedno znašla,’ mi je dejal. Prežel me je neki tak notranji mir, zdaj vem, da ne glede na to, kaj se zgodi, nisi nikoli sam. Dostikrat se sami spoprijemamo s svojimi težavami – osebnimi, finančnimi, z vzgojo …– v takih situacijah pa ugotoviš, da imaš okoli sebe ljudi, ki ti nesebično pomagajo, če jim seveda dovoliš.«

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.