Ljudje

Urša Zgojznik, okoljevarstvenica: Narava je besna na človeka

Vasja Jager
22. 8. 2023, 04.30
Posodobljeno: 22. 8. 2023, 06.17
Deli članek:

»Kot potrošniki venomer kopičimo predmete, kot da so od tega odvisna naša življenja. Ne, naša življenja so odvisna od tega, v kolikšni meri se bomo naučili brzdati svoje želje.«

Mateja Jordovič Potočnik
Urša Zgojznik, okoljevarstvenica

V dneh po katastrofalnih poplavah, ki so spravile na kolena njeno ljubljeno Zgornjo Savinjsko dolino, je okoljevarstvenica Urša Zgojznik predvsem solidarna soseda, ki je pridno lopatala mulj in svoj profil na Facebooku spremenila v edino spletišče, na katerem so ažurne, dostikrat življenjsko pomembne informacije lahko našli tako prizadeti ljudje iz sedmih savinjskih občin kot prostovoljci, ki so jim želeli pomagati. O njenem delu pa ne priča nobena zrežirana fotografija ali z lažno skromnostjo napisana objava – kajti 43-letna Savinjčanka, čeprav tudi sopredsednica zunajparlamentarne zelene stranke Vesna, ni političarka, vsaj ne tistega tipa kot samopromotorji, ki vsakršno »nesebično« pomoč zaračunavajo v všečkih. Zato je precej bolj kredibilna za pogovor o lekcijah apokalipse in načinih, kako naprej.

Kako ste se kot ekologinja odzvali, ko ste zagledali vso tisto deročo vodo? Vas je spreletelo, da so se začeli uresničevati najhujši strahovi okoljevarstvenikov?

 Nekaj takega ... Res sem imela občutek, da gre zares, in upam, da bomo to končno dojeli tudi kot skupnost. Postalo je kristalno jasno, da ni več časa za polemiziranje, umetne delitve in teorije zarot, temveč za delovanje. Naravne nesreče so predvsem posledice podnebnih sprememb. Ljudje bodo sedaj morali razumeti, da je podnebna kriza najpomembnejše družbeno in politično vprašanje.

Mateja Jordovič Potočnik
Urša Zgojznik: » Državo smo razkosali na 212 občin, upravljanja na ravni regij dostikrat praktično ni, in to je recept za logistični zlom v naravni katastrofi. «

 Kaj so vas poplave tako rekoč pred vašim hišnim pragom naučile po človeški plati?

 Kakor marsikoga je tudi mene v prvi vrsti presunila solidarnost, za katero običajno ne vemo, da sploh še obstaja, sedaj pa je preprosto iz src ljudi prilezla na plano. Nesebičnost, iskrenost – to je v nas! Me pa skrbi, da se še vedno ne zavedamo, da je to nova realnost in da so naravne nesreče že del našega vsakdana. Zato bo del vsakdana morala postati tudi ta izredna solidarnost, ki jo Slovenke in Slovenci sedaj tako množično izkazujemo. Ne zadostuje več izkazovanje solidarnosti s fizično in materialno pomočjo soljudem v stiski, temveč moramo solidarnost institucionalizirati kot družba. Ni nam jasno, da se moramo kot posamezniki in kot skupnost temeljito, v vsej razsežnosti naših bivanj, prilagoditi na novo vremensko realnost.

 Drži, ARSO je v projekciji sprememb klime v Sloveniji v tem stoletju napovedal, da bodo vremenski ekstremi stalnica, poplave pa z leti čedalje hujše. Kaj nam je storiti?

 V prvi vrsti moramo temeljito prenoviti prostorsko načrtovanje in upravljanje vod – to je čisto zgrešeno, to je velika rakava rana slovenskega urbanizma. Včasih so ljudje dobro vedeli, kje so področja vodnega razlivanja, in tam pač niso postavljali svojih domov. V teh poplavah pa smo se lahko  dokončno prepričali, kako neučinkovito je bilo, ko so preprosto nasuli nekaj peska čez gmajno in malo dvignili območje ter nato na njem zidali hiše in proizvodne hale. Občine nekritično podeljujejo gradbena dovoljenja za  vrste hiš in cele industrijske cone, ki so nato ob takšnih količinah padavin, kot so padle sedaj, neizogibno pod vodo. Občine, še posebej manjše, dostikrat niso strokovno usposobljene, da bi prostorsko načrtovanje izvajale na dovolj visoki ravni – najmanjše med njimi imajo po štiri ali pet zaposlenih.

 Kaj pa to pomeni z vidika logistike? Po nesreči ste javno opozarjali, kako težko je usklajevati delo na tako obsežnem, obenem pa administrativno razdrobljenem območju, kot je Savinjska dolina.

 V zadnjih letih se vedno znova izkazuje, da ta razdrobljenost povzroča samo težave – to se je pokazalo lani ob problemih z vodovodnim omrežjem na Krasu, pa letos ob vetrolomih na severovzhodu države in sedaj ob poplavah. Treba je začeti vsaj logistično in komunikacijsko združevati občine v smiselno zaokrožena območja, ki ob tovrstnih nesrečah lahko nastopajo enotno. Mi pa smo državo razkosali na 212 občin, upravljanja na ravni regij dostikrat praktično ni, in to je recept za logistični zlom v naravni katastrofi.

 Omenili ste komunikacijo – ta se je znova izkazala za problematično. Še več dni se ni točno vedelo, kakšno je stanje v katerem naselju, kdo potrebuje pomoč in v kakšni obliki ter kje jo lahko dobi.

 Očitno se pričakuje, da bodo ljudje v izrednih razmerah – tudi starejši in takšni, ki ne obvladajo spleta – samoiniciativno brkljali po spletu, odpirali zavihke in iskali podatek, ali sploh imajo pitno vodo ali ne, medtem ko se jim podira streha nad glavo. To je zame povsem zgrešeno. Pojdite samo pogledat krovno spletišče Civilne zaščite – naleteli boste na obvestilo, da je stran še vedno v izdelavi! Nobenega aktualnega obvestila, nobenih zbranih informacij. Ne boste verjeli, toda Slovenija dejansko nima celovite in učinkovite strategije ukrepanja in kriznega komuniciranja ob naravnih nesrečah.

Mateja Jordovič Potočnik
Urša Zgojznik, okoljevarstvenica

 Kaj pa torej imamo? Molitev in prekuhavanje kisa?

 Imamo sistema civilne zaščite in gasilcev, ki pa sta v veliki meri organizirana na temeljih prostovoljstva, namesto da bi ju v celoti profesionalizirali in jima zagotovili dovolj ustrezno usposobljenega in plačanega kadra. Tako pa morajo ljudje, ki v teh strukturah delujejo na terenu, na etični pogon reševati življenja. Gasilci so sedaj delali brez počitka in njihova požrtvovalnost ter iznajdljivost sta lahko državi za vzor. Ti ljudje so bili ves čas na terenu in v stiku z ljudmi, takoj so prepoznali, kaj kdo potrebuje, in pomagali po najboljših močeh, sporočali potrebe naprej in koordinirali razdeljevanje pomoči ter opreme.

 Doslej sva govorila o sanaciji in reševanju, kaj pa preprečevanje takšnih dogodkov?

 Na terenu bi morali nemudoma začeti vodam vračati njihov protipoplavni potencial. Reguliranje in betoniranje strug se je še enkrat več izkazalo za veliko napako. Pa saj če zabetoniraš strugo, je jasno, da ne more več požirati dodatne vode in materiala in da se mora to ob povečanih pritokih razliti po okolici. Na drugi strani pa podiramo drevesa, ki imajo močne koreninske sisteme, ki so sposobni zadržati znatne količine mulja in pivnajo odvečno vodo. Ob Savinji smo zaradi kolesarskih stez posekali ogromno dreves in posledice so sedaj zelo nazorne.

Tako je torej na terenu, kaj pa po vladnih in občinskih pisarnah? Kako bi morali spremeniti našo okoljsko politiko?

Najprej bo treba ukrepati na državni ravni, kajti sedaj evropska sredstva namenjamo za nenujne projekte namesto za nujne ukrepe prilagajanja podnebnim spremembam, kot sta urejanje poplavnih površin in energetska preobrazba. Prav tako ne naredimo ničesar za ozaveščanje ljudi, da tako z vidika varnosti kot z vidika kmetijstva potrebujemo vodne zbiralnike, ki pa jih ne uspemo zgraditi v nobeni občini. Pomembno je tudi uveljaviti spoznanje, da upravljanje odpadkov ni le dobičkonosen posel, ampak tudi naša dolžnost do sebe in okolja.

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!