Oba imata stoodstotni posluh in sta kljub mladosti virtuoza vsak na svojem glasbilu. Evelin je tudi prava zvezda na Madžarskem, kjer je lani kot najmlajša (takrat je bila tudi 15 centimetrov nižja) navdušila legendarnega maestra Placida Dominga in druge člane žirije na glasbenem tekmovanju, ki so ga prenašali po televiziji. Placido jo je po koncu tekmovanja kot posebno gostjo povabil še na svoj koncert, in na njem je takrat desetletnica sedem tisoč gledalcev v dvorani navdušila s svojimi glasbenimi sposobnostmi pa tudi spontanostjo. Smeje se pove, da harfo igra tudi zaradi lepih oblek, ki jih lahko nosi na koncertih.
Malo je takih otrok, kot sta Evelin in Valerij. Že od začetka tesno povezana, neverjetno zrela, prijateljska, prav nič razgrajaška, temveč radovedna, željna učenja, novih znanj, z izjemno samodisciplino in predana delu ne glede na to, česa se lotita. Zanima ju marsikaj, od plesa do risanja, najbolj pa ju je navdušila glasba. »Ko sva Evelin pri komaj treh letih peljala na balet Hrestač, radovedna deklica, ki je sedela v prvi vrsti, ni toliko gledala čarobnega plesa baletnikov, temveč je kukala pod oder, med glasbenike. Še posebej ji je bila všeč harfa. Čisto očarana je kot iz topa izstrelila, da bo, ko bo velika, harfistka. Mislila sem, da je to ena od otroških želja, ki bo sčasoma utonila v pozabo, vendar nikakor ni hotela izzveneti,« začne Mojca. Evelin je imela rada glasbo. Starša, ki sta sicer obiskovala glasbeno šolo, se pa profesionalno ne ukvarjata z glasbo, sta hčerko najprej vpisala na klavir. »Vztrajala sem, da si želim na harfo, a sem bila premajhna. Zato sem se zadovoljila s klavirjem, obenem pa temeljito razmislila, kako mi bo prišel prav takrat, ko bom dovolj stara in velika za harfo. Imam pa najboljšega učitelja klavirja, zato še vedno obiskujem tudi ure klavirja,« veselo pove Evelin, ki se je enako resno posvečala tudi plesu. Uživala je na treningih standardnih in latinsko-ameriških plesov in bila druga v državi. Ob tem je pridno obiskovala še ure risanja in je lahko cele dneve preživela med barvami in papirji.
Uživa v angelskem zvoku
Drobna deklica je skakala od veselja, ko ji je teta, profesorica na glasbeni šoli v Logatcu, pred tremi leti povedala, da se je izpraznilo eno mesto za harfo. Sredi leta je neko dekle odnehalo in Evelin je dobila priložnost, čeprav se je Logatec zdel daleč. Na začetku še ni imela »ta velike in prave« harfe, saj je bila zanjo premajhna, temveč keltsko harfo. A to še malo ni bilo ne lahko ne preprosto, saj je precej zahtevno brenkati na velik inštrument, naslonjen na ramo, ki ga ne moreš sam prenašati naokoli. Njeni drobni prstki so bili dostikrat ožuljeni od trdih strun, vendar ni odnehala. Pridno je hodila na ure in vadila, kar ji je naročila učiteljica. Odnehala ni niti med korono. Nekaj ur je imela kar po Zoomu, ko pa je tudi GŠ Domžale dobila oddelek harfe, na svetu ni bilo srečnejše deklice. »Harfa mi je tako všeč, ker je res nekaj posebnega. Vsak inštrument ima lep zvok, harfa pa ima čisto svojstven, angelski zvok. Zame ni lepšega na svetu. In ko iz nje izvabljaš zvonke melodije, je, kot bi peli angelčki,« pravi Evelin, samozavestna deklica, od nekdaj zelo odrasla, odgovorna in samoiniciativna. Ni je treba spodbujati k vajam, celo več, starša jo od njih celo odganjata, saj si želita, da bi imela njuna otroka »normalno« in brezskrbno otroštvo. V nasprotju s tem pa ima Evelin že od malega začrtano pot, kaj si želi doseči, in neverjetno samodisciplino. »Velikokrat ji rečem, naj neha vaditi ali brati, branje je namreč tudi njena velika strast, in naj se gre igrat. Pa samo z bratom zamenja harfo za klavir in spet vadi ter sklada nove skladbe. Še najbolj je igriva, kadar se valja po travniku z našim 80-kilogramskim novofundlancem ali crklja svojo mucko, s katero sta neverjetno povezani,« pripoveduje Mojca, Evelin pa doda, da kdo pa lahko kar na sredini neha brati Harryja Potterja?! Kljub zapovedi staršev, naj ugasne luč, včasih bere z baterijo pod odejo.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
