Ljudje

Kako sva reševala hišo in spoznala, da v nesreči nisva sama

Marija Šelek
8. 8. 2023, 05.00
Posodobljeno: 8. 8. 2023, 06.53
Deli članek:

Zgodba o reševanju doma, iz katere se lahko vsi učimo ...

Osebni arhiv
V grozljivi nevihti sta v minuti ostala brez polovice strehe.

To poletje si zaradi besnečega vremena ne moremo prav oddahniti. V sredo je tornado opustošil 19 hiš v naselju pri Ilirski Bistrici in z območne enote Civilne zaščite so izrazili izjemno hvaležnost vsem, ki so nesebično priskočili na pomoč; nekateri krovci so se celo predčasno vrnili z dopusta. Kako neizmerno dragocena je takojšnja pomoč sočloveka, sta pred dobrima dvema tednoma na svoji koži izkusila tudi Kaja in Gorazd Grčar Kurent iz Kamnika. V grozljivi nevihti sta v minuti ostala brez polovice strehe, voda je začela dreti v hišo in jo do večera premočila do kleti. Le en mesec pred prihodom dojenčka in komaj teden po poroki. Povedala sta nam, kaj sta v nesreči spoznala, kaj se lahko vsi naučimo iz njune zgodbe in kam vse se lahko človek obrne po pomoč, ko v neurju izgubi dom.

Osebni arhiv
Kaja in Gorazd Grčar Kurent pred domom brez strehe in popolnoma namočenimi stenami vse do kleti

»Prejela sva toliko ljubezni, da ne moreva verjeti. Zame je to največje spoznanje v tej nesreči.«

Najprej so si reševali življenje, saj so bili sunki vetra tako močni, da jih je bilo strah, da se bo zrušila cela hiša. Nato je Gorazd začel loviti vodo, Kaja in prijateljica, ki je bila takrat na obisku, pa sta izklopili elektriko – kar je zelo pomemben ukrep, saj sta tako obvarovali električno napeljavo.

Zbrali in zaščitili so najnujnejšo lastnino, kot so dokumenti, potem pa klicali 112, vendar je bila po vse državi taka sila, da so na odgovor čakali precej časa.

Brez strehe so ostali okoli druge ure popoldne, gasilci pa so do njih prispeli šele zvečer, saj je po občini vladalo katastrofalno stanje, povsod so bila krizna žarišča.

So se pa na njunem pragu kaj hitro znašli sosedje in prijatelji, ki jih sploh nista imela časa poklicati. Prinesli so pripomočke, metle, vedra, brisače in stekla je akcija. »Ko smo ugotovili, da se hiša le ne bo zrušila, smo lovili vodo, ki je tekla povsod – iz lestenca, po napeljavah, iz vtičnic ... Gasilci brez dvigala niso mogli odstraniti visečega dela strehe, s folijo so lahko pokrili le še obstoječi del strehe, jaz pa sem klicaril naokoli in preko znancev mi je uspelo organizirati dvigalo za naslednje jutro. Povsod po državi je bila kriza in nisi se mogel zanašati na pomoč od zunaj, od sistema. Tudi omrežje je za nekaj časa odpovedalo in vse skupaj je bila velika lekcija za naju – kako veliko pomeni, če imaš ob sebi sosede, da v tem nisi sam,« pripoveduje Gorazd Grčar Kurent.

Noč sta preživela pri prijateljici, in medtem ko so prijatelji visoko nosečo Kajo na varno umaknili že prej, je Gorazd v hiši delal do treh zjutraj (vmes sta reševala še kokoši). »Midva niti nisva bila sposobna razmišljati, da bi morala kam oditi, in zelo sva hvaležna, da so bili okoli naju ljudje, da so razmišljali namesto naju,« pove Kaja.

Osebni arhiv
'Prejela sva toliko ljubezni, da ne moreva verjeti. Zame je to največje spoznanje v tej nesreči.'

Dan po neurju: spet nevihte

Dvigalo z dvema delavcema je prispelo že ob petih zjutraj naslednjega dne, Gorazdu pa je uspelo pridobiti tudi podjetje, ki se ukvarja z montažo »bazenov« na hiši, to je poseben neprepustni material, ki ga privarijo na betonsko ploščo in ustvarijo hidroizolacijo. Ampak na tako slabo ploščo stare hiše tega ni bilo mogoče namestiti. Zato so tisti dan Gorazd, njegov dedek, sosed in prijatelj pljunili v roke ter temeljito počistili podstrešje, kjer je bilo navlake in dragocenih spominov (fotografije, pisma, knjige ...) za petdeset let nazaj. »Ampak z vsako naslednjo ploho, ki nas je prala, je bilo reševanje teh spominov manj pomembno,« prida Gorazd. Med čiščenjem jih je torej močilo z neba, ker so odstranili estrih, so tako vodi omogočili, da je še močneje vdirala v hišo. V kuhinji sta imela pravi slap in po hiši so iz povsem nepričakovanih odprtin drli potočki vode. »Povsod je bila voda in zame je bila to najtemnejša ura, saj nisem videl druge rešitve, kot da pokličemo buldožer in zrušimo hišo,« se spominja Gorazd.

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!