Odzivi kažejo, da predvsem mlada generacija, ki ji Harry pripada, razume in odobrava objavo knjige, s katero se je princ izpovedal brez zadržkov. Svoboda izražanja je pomembna vrednota, ocenjujejo, in prizadevanje za duševno zdravje, o katerem je ob izdaji knjige tudi veliko govora, prav tako.
O, kako je počilo!
Ko je britanski princ Harry 10. januarja letos objavil svojo avtobiografijo z naslovom Rezerva, je pok odmeval po vsem svetu. Knjiga je takoj podrla prodajne rekorde, še tiste s prodajo knjig o nekem drugem Harryju, čarovniškem dečku, pri katerem bi celo lahko našli nekaj podobnosti z zapostavljenim princem.
Nekaj zagotovo drži: navadni smrtniki življenja na dvoru ne poznamo, a tudi dvorjani ne poznajo življenja ljudi tam spodaj, na ulici, ki jim ob praznikih mahajo z zastavicami in komaj čakajo na novice z dvora. Torej se obe resničnosti težko srečata.
Po vsem, kar vemo danes, tudi po zaslugi knjige, si kljub zlatim žlicam in služinčadi ter neizmernemu bogastvu večina ne bi želela odraščati v britanski kraljevi družini. Harry je živ dokaz za to, da je iz brezčutnega okolja hladne preračunljivosti in protokola bolje pobegniti.
O kraljici samo dobro
Med vsemi osebami na dvoru, s katerimi je princ obračunal »med sedenjem za tipkovnico« (tako so mnogi kritiki ironično želeli spomniti, da so princu knjigo napisali drugi), je prizanesel le babici, pokojni kraljici Elizabeti II. Od nekaj sta si bila blizu, najbrž zaradi radoživega značaja, kakršnega naj bi zasebno imela tudi pokojna kraljica.
Le kdo bi si drznil kritizirati kraljico?
Njen status med tradicionalnimi Britanci je svetniški, dolžina njenega vladanja najdaljša v zgodovini in predanost imperiju, ki se je v njenem času spremenil v Commonwealth oziroma skupnost narodov, neomajna. O njenem ugledu v svetu je preprosto nedostojno govoriti ali soditi. Še tabloidi, ki so pogosto uničevali spanec vsem drugim članom kraljeve družine, so bili do kraljice spoštljivi in prizanesljivi.
Nekaj drugega, kot lahko razumemo iz številnih dejstev, pa je bila kraljica zasebno. Uvedla je strogo pravilo, da se o zasebnih in družinskih zadevah v javnosti ne govori. Njene hladnosti ni bilo mogoče prikriti. Eden od redkih komentatorjev v oddaji na britanski televiziji je le na hitro spomnil, da so imeli tudi drugi člani družine, predvsem kraljičini otroci, podobne težave, a so jih reševali drugače kot Harry. Spomnimo le na prizor v dokumentarnem filmu, ko se je takrat mlada kraljica Elizabeta vrnila s svetovne turneje, njen sin Charles pa je bil medtem leto dni doma z varuškami. Ko je kraljica prišla z luksuzne ladje, jo je pričakal sinček, a se je z njim le rokovala, brez objema ali poljuba.
Isti komentator je še citiral enega od poznavalcev kraljeve družine, ki je pripomnil, da bi bilo kraljičinim otrokom mnogo lepše, če bi jih imela tako rada kot svoje konje.
Travmatizirani potomci
Otroci niso mogli skriti svojih travm in osamljenosti. Vsi po vrsti so odrasli v travmatizirane posameznike, o čemer se je sicer pisalo prizanesljivo. Sedanji kralj Karl III. je po besedah njegove žene princese Diane starševsko ljubezen poznal le z rokovanjem, brez ljubkovanja in poljubov, po katerih hrepeni vsak otrok. Tudi princ Harry je v knjigi potrdil, da je njegov oče naravnost obseden s plišastim medvedkom, ki ga nosi s sabo od zgodnjega otroštva. Oprijel se ga je, da je z njim premagoval hudo osamljenost in pozneje nadlegovanja kolegov v internatu, kamor so ga poslali že kot majhnega dečka. Medvedka je povsod nosil s sabo, čeprav je bil že razcapan, s polomljenimi tačkami in visečimi nitkami, z luknjami, ki so bile tu in tam zakrpane. Tudi ta poseg je smela opraviti le ena od varušk. Oče si je najbrž predstavljal, da je prav tak, kot bi bil sam po obračunu z nasilnimi vrstniki. Medvedek zelo zgovorno, bolje, kot bi to lahko naredil oče, izraža osamljenost v njegovem otroštvu, je v knjigi komentiral princ Harry.
Terapije s pogovori
Harryjevo otroštvo je bilo prav tako obremenjeno s hudimi travmami. Prvi del knjige je tako rekoč v celoti posvečen prinčevemu opisu posttravmatskega stresa po smrti matere princese Diane, ko je imel dvanajst let. Namesto ljubeče tolažbe, ki je oče ni zmogel ali znal ponuditi, je bil deček postavljen v vlogo predstavnika kraljeve družine v formalni vlogi, ne da bi mu omogočili žalovanje. Brezčutno se je moral rokovati z žalujočimi osebami, ki so mu ponujale, kot se spominja, roke, mokre od solz, sam pa ni mogel zajokati.
Njegova ločitev od družine, pravijo poznavalci, se je pravzaprav začela, ko se je zatekel k terapevtu, ta je postal osrednja osebnost v njegovem življenju, na katero se je prvič lahko zanesel in ji povedal, kaj čuti. Tudi po dogodku, ko ga je brat William fizično napadel, je najprej poklical terapevta. Nakopičenih travm je bilo preveč, da bi jih lahko sam premagal. Brez terapevtskih seans ne bi mogel predelati jeze in razočaranja, je komentiral Harry. Če povzamemo: želel je pobegniti iz okolja, ki mu je uničilo otroštvo in omejevalo sproščeno družinsko prihodnost.
Nedvomno je k njegovemu odpiranju glede travm pripomogla ameriška žena Meghan Markle s povsem drugačnimi pogledi na duševne težave. Medtem ko za Britance velja, da moški o problemih ne govorijo, je v Ameriki, še posebej v Kaliforniji, ki ima z množico slavnih prebivalcev poseben status, to drugače. V okolju, kamor se je princ preselil, so terapije del vsakdanjosti, kar je povsem drugače kot v Veliki Britaniji, kjer je dostop do terapevtov v okviru javnega zdravstva za večino prebivalcev zelo težak in zapleten.
Podobno, le manj odmevno, so o svojih težavah z depresijo ali drugimi motnjami spregovorile že številne znane osebnosti. Cela vrsta igralcev, športnikov in javnih osebnosti je razkrila svoje težave zaradi zlorab, spolne usmerjenosti ali drugih izkušenj, ki so jih v preteklosti bremenile. Izkušnje kažejo, da se zaradi tega njihova priljubljenost ni zmanjšala. Prav nasprotno, odzivi kažejo, da so s svojo izpovedjo olajšali pot številnim anonimnim posameznikom s podobnimi težavami.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.
