To je bil življenjski dosežek, je prepričana. Še posebej, ker se ji je veliki met posrečil po hudi poškodbi kolena in po tem, ko je kar dvakrat izgorela in desko že skoraj postavila v kot. Zato ji danes ni nikoli odveč svoje zgodbe deliti z mediji, saj lahko z njo navdihne še koga, da se izvleče iz začaranega kroga, pravi. Še več, zdi se, da ji je olimpijski dosežek dal krila. Pred kratkim je zabeležila še svojo prvo zmago v svetovnem pokalu in se prvič v življenju zavihtela na prvo mesto skupnega seštevka. Na vprašanje, do kam si želi leteti, se pošali, da je meja samo nebo.
Njena pot do uspeha je bila polna ovir in težkih odločitev, a je na koncu s pravimi potezami, z vztrajnostjo ter s spremembo razmišljanja in življenja le dosanjala svoje sanje. S svojo zgodbo, pa tudi z odkritostjo, ljubkostjo in prijaznostjo je osvojila ljudi. »Čutila sem odgovornost do tega rezultata. To je lepa zgodba, v kateri lahko marsikdo najde navdih, da ne smeš nikoli obupati. Če si želiš, če si vztrajen, je lahko trud prej ali slej poplačan. Tega ti seveda ne more nihče zagotoviti, obupati pa vseeno ne smemo. Čutim veliko odgovornost pripovedovati o tem, saj se mi zdi, da so meje samo v naših glavah in da je res mogoče veliko doseči, če le verjamemo v to in seveda tudi trdo delamo.« (smeh)
Atrakcija pri petih letih. Deskati je začela, ko je bil ta šport v Sloveniji še v zametkih. Oče in mama, oba strastna smučarja, sta pri Glorijinih petih letih smuči zamenjala za smučarsko desko. Hči jima je hitro povedala, da ne gre več na sneg, če ne bo tudi sama dobila svoje deske. »Bila sem trmast otrok in sem dosegla svoje.« Čeprav je bilo desko za tako majhnega otroka težko dobiti, jim je uspelo. »To je bila ljubezen na prvi spust,« se spominja. Petletnica, ki je z desko vihrala po strminah Rogle, je bila prava atrakcija, nič čudnega, da so jo kmalu opazili v lokalnem klubu in povabili na prvi trening. Tako se je začelo. Oče pa je ob hčerki začel razvijati trenersko kariero in bil eden njenih prvih trenerjev.
Le korak do uspeha. Nadarjeni deskarki je vedno le korak manjkal do velikega uspeha. Danes razmišlja, da morda zato, ker si je naložila preveč bremen, in ko bi morala na koncu odpeljati še dobro tekmo, je za rezultat zmanjkalo energije. »Poleg športa sem delala, organizirala treninge, skrbela za finance in svojo ekipo. Vse, kar se je dogajalo okoli mojega športa, je viselo na meni, in ko počneš toliko stvari, pozabiš na zdrave obroke ali poješ nekaj na hitro, večkrat v avtu. Če sem hotela vse izpeljati, se nisem mogla niti naspati. Dan je imel zame pet ali šest ur premalo,« se spominja časa, ko je drsela v izgorelost, ne da bi se tega zavedala. Izgorela je kar dvakrat. Po prvi izgorelosti se je vrnila, takoj ko je začutila, da lahko kariero nadaljuje. A verjetno prekmalu, saj je izgorelost ponovno udarila v še hujši obliki. »V športu je včasih težko ugotoviti, da si izgorel, ker si tako ali tako ves čas utrujen.« Gloria je bila na koncu zadihana že ob najmanjšem naporu, peklo jo je vse telo, izčrpala pa se je že ob povsem vsakdanjih opravkih, kar je za vrhunskega športnika nepredstavljivo. Poleg tega je bila nenehno bolna, imela razna vnetja po telesu; ko se je ena stvar pozdravila, je izbruhnila druga, nazadnje je izgubila motivacijo. Prižigale so se že vse opozorilne lučke, da je treba nekaj storiti, spremeniti.
Vmes je posegla usoda. Potem je pred tremi leti prišla epidemija covida ter ustavila naša življenja in ji nehote pomagala, da je spravila življenje v prave tirnice. Če ne bi tako vmes posegla usoda, priznava, se morda ne bi ustavila, kot se je. »Še vedno bi našla kako obveznost, nekaj, kamor bi morala spet hiteti, in spet ne bi imela časa za počitek in temeljit razmislek. Takrat pa sem se lahko res poglobila vase.« Dober mesec sploh ni mogla zaspati brez protibolečinskih tablet. Sprva je ogromno počivala in počela stvari, za katere prej nikoli ni imela časa, pa so se drugim ljudem zdele vsakdanje. Začela se je veseliti normalnega življenja, ki ga že dolgo ni več poznala. Skozi vsakdanja domača opravila je zmogla vedno več in se je vedno pozneje utrudila. »V tistem času sem se odločila za vsaj enoletno prekinitev športne kariere. Vedela sem, da si bom za neko normalno življenje hitro opomogla, za šport pa bom potrebovala več časa.« Pomagali so ji pogovori z najbližjimi, na srečo pa je imela ob sebi tudi partnerja, ki jo je poslušal in se je imela s kom pogovarjati v težkih časih.
Materinstvo jo je spremenilo. Ker je bila njena prihodnost v športu precej negotova, sta se v tem času s partnerjem odločila, da si poskusita ustvariti družino. Rojstvo sina Maja in materinstvo nasploh jo je zelo spremenilo ter izpolnilo. »Naučila sem se, da manj načrtujem in pustim življenju, da teče. Spoznala sem, da moraš stvari početi z veseljem, sicer si ves čas v krču.« To se je še posebej odražalo v športu. »Tako sem si želela, garala, si nalagala dodatna bremena, da sem pregorela. Zdaj razmišljam drugače, osredotočim se na pot do cilja in stvari so se začele odvijati v pravo smer.« V šport se morda niti ne bi vrnila, če je ne bi opogumil partner, ki jo dobro pozna in je čutil, da še ni rekla zadnje besede. Zato, pravi Gloria, ima prav on ogromno zaslug za olimpijsko medaljo.
Profesionalna športnica. Po olimpijskih igrah se je njeno življenje precej spremenilo. Ne le, da so jo Slovenci vzljubili, končno je postala tudi profesionalna športnica, zaposlena v Slovenski vojski ...
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 17. 01. 2023.
