Očka iz parlamenta. »Srečen in izpolnjen sem, ker opravljam delo, s katerim skušam ljudem omogočati čim boljše pogoje za življenje in delo, četudi to velikokrat ni ne lahko ne prijetno,« začne pogovor postavni Goričan. Navadil se je, da v parlamentu ni rednega delovnega časa, da so obveznosti razpršene doma in po svetu, da je za svoje delo večkrat tudi neutemeljeno kritiziran, nikoli pa ne bo pristal na žaljivke in nespoštljivo vedenje. Trdno zagovarja, da s(m)o lahko na različnih političnih bregovih, vendar si moramo vsi prizadevati za skupno dobro in kulturen dialog. »Vesel sem, da me pri mojih prizadevanjih od nekdaj podpirajo moji domači, s katerimi smo si zelo blizu. Kljub vsem obveznostim, ki jih imamo, se redno slišimo in poskušamo tudi čim bolj redno videvati. Zelo hvaležen pa sem tudi za podporo moje izvoljenke Nine,« pravi Matjaž, ki je bil magnet za ženske, dokler ga ni uspelo omrežiti nekdanji manekenki Iryni Osypenko. Kar nekaj let sta bila eden najlepših zakonskih parov pri nas. »Vendar se ljudje nenehno spreminjamo in tudi tisto, kar se nam je sprva zdelo, da bo za vedno, lahko postane drugačno. Ali ni bolje, da se razidemo, ko ugotovimo, da stvari niso več takšne, kot bi si želeli, in tega ni več mogoče doseči? Zagovarjam pa, da se to stori kulturno in prijateljsko,« je povedal o ločitvi pred leti. Nato je bil nekaj časa sam, posvečal se je delu in konjičkom. Vse do tiste novoletne zabave 2019 v parlamentu.
Ko te zadene ljubezen. Postavno temnolaso pravnico Nino, ki deluje v stranki LMŠ, je opazil že prej, na parlamentarnih hodnikih, ko sta hitela vsak po svojih obveznostih. »V parlamentu sem od leta 2014 in hitro opaziš človeka, če ti je zanimiv. Vendar so se bistveni premiki z Nino začeli dogajati precej pozneje. Sprva kakšen topel pozdrav, iskren nasmeh, z veliko mero previdnosti sva si izmenjala kakšno besedo. In sčasoma začela graditi odnos, kar je v politiki še toliko zahtevnejše, predvsem zaradi omejitev, ki nam jih vsiljujejo okoliščine,« razlaga. Na tisti novoletni zabavi pa sta se srečala in zaklepetala.
Ponosen na svojo Nino. »Všeč mi je bilo, da si je že kot študentka želela živeti v moji rodni Novi Gorici. Očitno je usoda želela, da je Goričana tudi spoznala. Dolgo sva bila prijatelja, nato pa je to preraslo v iskreno ljubezen,« razlaga Matjaž, ki je ob Nini začutil željo, da bi njuna dvojina postala množina in bi si ustvarila družino. »Presrečen sem bil, ko mi je povedala, da bova starša. Pot pričakovanja otroka sva prehodila skupaj in zelo ponosen sem nanjo, kako dobro je vse to izpeljala. Zame je bil to namreč zelo čustven čas, prepleten z veseljem in globoko žalostjo, saj sem le nekaj dni pred rojstvom dojenčka izgubil dedka, na katerega sem bil zelo navezan. Táko je življenje – nekdo se poslovi, drug pa rodi. Vesel in hvaležen sem, da je prihod otroka spremenil najino zavedanje in skupno občudovanje ter ljubezen na način, ki bi si ga lahko samo želela. Maj je obogatil najin čisto sleherni dan. Daje mi ogromno energije, pa tudi na starševstvo sva se z veseljem pripravljala,« pravi Matjaž in dodaja, da je bilo pri njiju tako kot pri vseh – z veseljem sta srkala znanje in izkušnje, ki jih z njima delili drugi. »Ko sva ugotovila, da se nama bo pridružil v maju, se nama je to zdel sinonim za prebujanje, ne samo spomladansko, temveč tudi najino notranje. Nina se je odločila, da bo rodila v Postojni, in tako smo bili na porodu vsi trije – namreč še naš kuža, dvanajstletni zlati prinašalec Maxi, ki sem ga, ko je prišel čas za porod, vzel v avto, saj nisem vedel, kako dolgo bo vse trajalo, samega ga pa nisem ne mogel ne želel pustiti,« razlaga politik o najbolj veselih, pa tudi stresnih trenutkih. Kljub temu da se je kar nekaj mesecev pripravljal na očetovstvo, se mu zdi, da človek na to ni nikoli popolnoma pripravljen.
Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 12.10. 2021
