Zgodbe

Z možem sva shujšala 94 kilogramov

Renata Ucman
11. 10. 2021, 22.00
Posodobljeno: 11. 10. 2021, 23.35
Deli članek:

Maja Golob, avtorica knjige Mala mal'ca, je s popolno spremembo življenjskega sloga, močno voljo in vztrajnostjo shujšala osupljivih 50 kilogramov. Z možem Nenadom, ki se ji je pri hujšanju pridružil pozneje, pa kar 94 kilogramov! Izjemen življenjski podvig ji je uspel brez strogih diet in čudežnih tabletk! Že pet let ji uspeva ohranjati na novo pridobljeno težo in vitkost. Maja, ki je v tem odkrila svoje poslanstvo, danes z dragocenimi izkušnjami pomaga in svetuje drugim, ki si želijo za vedno rešiti težave s čezmerno težo.

Šimen Zupančič
»Ko enkrat shujšaš, se pravo delo šele začne!«

»Bolj okrogle postave sem bila od malega. Doma smo imeli majhno kmetijo, zato težko rečem, da je bilo vzrok le pomanjkanje rekreacije. Prenajedala sem se in izgovarjala, da sem že od malega debela. Postopoma sem prišla na 120 kilogramov. Večkrat sem poskusila z raznimi dietami, od ločevalne, stradanja do tablet, praškov in še česa. Večkrat mi je tudi uspelo izgubiti 30 kilogramov, vendar je bilo to na račun zdravja in s stradanjem. Temu je sledil učinek jojo in nazaj sem dobila vse, pa še dodatnih deset do petnajst kilogramov. Vse dokler se nisem zavestno odločila, da mora biti rešitev drugje. Začela sem prebirati knjige, se učiti, poslušati posnetke in raziskovati, kako je uspelo drugim. Na svojih napakah sem se nekaj že naučila, zato je bil čas za napake drugih,« pripoveduje Maja Golob, sicer mama 13-letnega Davida in osemletne Natalie. Pot do vitke postave, ki še zdaleč ni bila lahka, je opisala v knjigi Mala mal'ca.  

Sladkorna? Zadnja skrb! »Domači so mi vrsto let govorili, da če ne bom česa naredila glede teže, bom tudi sama zbolela za sladkorno boleznijo, ki so jo imeli stari starši in moj oče. Vendar mi je bilo za to povsem vseeno, kadar sem sedela pred ogromno, slastno pico, kilogramom piškotov in pollitrskim pivom! Ko me je mož peljal v kino in na sladoled, je bila sladkorna bolezen zame zadnja skrb. Teža me je začela ovirati pozneje, ko sem dobila otroka. Opazila sem, da nisem več tako hitra in da sem hitreje zadihana. Pa da si teže zavežem vezalke na čevljih, saj se zelo težko sklonim zaradi velikega trebuha. Nisem si bila več všeč. Na srečo pa še nisem imela nobene resne zdravstvene težave.«

Prvi korak. Vse bolj si je želela spremembe. »Sprva sem se nekaj mesecev pogovarjala sama s sabo. Želela sem imeti manj kilogramov in spraševala sem se, kako naj mi uspe, če sem že večkrat poizkusila in se nato vedno nazaj zredila. Imela sem milijon vprašanj in skrbi, ali bom to zmogla. Nato sva z možem Nenadom dobila še drugega otroka in odločitev je bila že preprostejša. Zavedala sem se, da sem s 120 kilogrami težko vzor, in šla zato v akcijo. Idejo sem prelila na papir in načrt je bil tako narejen.«

Nekaj manjka. Začela je raziskovati, spreminjati prehrano in se več gibati. »Najprej sem začela zmanjševati obroke in povečevala rekreacijo. Po pameti. Tehtala sem se v zdravstvenem domu, kjer sem se pozneje vpisala v program zdravega hujšanja. Poudarek je bil na zmanjšanju maščob in nezdravih ogljikovih hidratov na krožniku. Kilogrami so se lepo topili, obenem pa sem se vse bolj spraševala, zakaj sem sploh dovolila, da je prišlo tako daleč. Tako sem ugotovila, da mi še nekaj manjka. Naletela sem na prehranjevanje LCHF, kjer je poudarek na zaužitih maščobah in manj ogljikovih hidratov. Poskusila sem še to. Želela sem ugotoviti, kaj mi najbolj ustreza. Pogoj je bil, da se počutim polna energije, hujšam in se tega lahko držim dolgoročno.«

Našla je pravo stvar. Shujševalni jedilnik si je sestavljala po svojem občutku in počutju. »Najprej sem z njega odstranila vso belo moko, beli sladkor, hitro hrano in alkohol. Sladice so bile moja šibka točka, zato sem iskala alternative. Sladice LCHF so bile naravnost fantastične za to. Nato sem dodajala vse več polnozrnatih živil in raziskovala nove okuse. Od polnozrnatih jedi do jajc, kruha s semeni in polnozrnate moke. Poskušala sem se držati pravila domače, lokalno, nepredelano. Na jedilniku sem imela domača jajca, domače meso, domače sire, mlečne izdelke, moko, domačo zelenjavo in lokalno sadje.«

Vztrajno na bližnji hrib. V svoj vsakdan je uvrstila redno gibanje. »Začela sem z daljšimi sprehodi z vozičkom v naravo. Odločila sem se, da bom za začetek hodila peš v vrtec, v trgovino, v mesto po opravkih. Ko mi je to prišlo v navado, sem temu dodala daljše pohode na najbližji hrib. Preprosto je bilo delati korake. Edino, kar sem za to namreč resnično potrebovala, so bile samo moja odločitev, dobra volja, vztrajnost, športna obutev in trenirka! Šla sem vsak dan, naj je bil dež ali sonce! Šele pozneje sem si kupila vstopnico za fitnes in še tam začela preoblikovati telo.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 12.10. 2021