Eka Vogelnik je, kot lahko beremo tudi v obrazložitvi nagrade, vtisnila neizbrisen pečat slovenskemu lutkovnemu gledališču. Saj res, od kod njena strast do marionet? »Zaradi Žogice Marogice, videla sem jo kot otrok in to je bila zame prava lutka. Najprej sem bila sicer ilustratorka, potem sem delala kostume in sceno, šele potem sem prišla do izdelave lutk. Lutke izginjajo, mečejo jih iz gledališč. V Pragi, na tamkajšnji slavni akademiji, jih nihče več ne zna izdelovati, tudi predmeta nimajo več, imajo samo režijo predmetov. Rešitelji lutkovnega gledališča so otroci, ki zahtevajo lutko. Tako kot morajo biti slikanice konkretne, morajo biti tudi lutkovne predstave, ne pa neke kljukice, ki ne predstavljajo ničesar. Danes obnavljajo stare marionetne predstave, nihče ne dela novih. Jaz sem si upala napisati Makalonco in postaviti na oder z marionetami pravljico Kdo je napravil Vidku srajčico. Igrajo jo še danes. Otroci imajo marionete res radi. Tudi Svetlanina Sapramiška je marionetna, pa Zvezdica Zaspanka. Današnji režiserji oblačijo igralce, ki vodijo marionetne lutke, v pisana oblačila, meni pa so še vedno najljubša črna,« zagovarja klasiko Eka. In doda: »Marionete, lutke na vrvicah, so osnovne evropske lutke, ki imajo svoje korenine v antični Grčiji in Rimu. Kot v Osaki, kjer zavestno vzdržujejo tradicionalno japonsko lutkovno gledališče bunraku, ki bi drugače propadlo, bi bilo lepo, če bi ga v naših dveh institucionalnih gledališčih tudi, pa ga žal ne.«

Lutke so pomembne za otroke. »Lutke so zelo dragocene za otroke od tretjega do osmega leta,« je prepričana Eka. »Skoznje spoznavajo našo kompleksno kulturo, gledališče, literaturo, zgodovino, likovnost. Tega se premalo zavedamo. Moja mama Marija je pomagala Jožetu Pengovu v Lutkovnem gledališču Ljubljana izdelovati glave za marionete. Bila je tudi soustanoviteljica Pionirske knjižnice in je v njej vodila likovne tečaje ter tečaje giba. Tudi nam je kazala, kako se morajo lutke gibati. Moja hči Brina pa je bila njena demonstratorka za gibe, tako da je bila v to vključena prav vsa družina.« (smeh)

Sožitje štirih žensk. Kako so pod eno streho živele štiri ženske? Ekina mama Marija, Eka ter njeni hčerki Ajda in Brina. Ajda je danes arhitektka, Brina pevka. »Oh, to sožitje je bilo zelo lepo. Jaz sem takrat kuhala kosila in bila sem vesela, če smo se ob kosilu zbrale vse štiri. Ni pa bilo obvezno, saj sta hčeri študirali in se ukvarjali še s čim. Ob mizi je bilo vedno zabavno. Pogovarjali smo se o vseh stvareh, resnih in zabavnih, tudi intimnih, o težavah ter njihovih rešitvah. O politiki se nismo prepirale, ker smo bile na isti strani, še danes smo. In še danes, no, brez mame Marije, ki je že pokojna, se velikokrat zberemo in pogovarjamo. Našo družbo sta oplemenitila še dva zeta in dva vnuka,« se zadovoljno smeje Eka.

Ustvarjanje, ustvarjanje. Eko vse življenje spremlja ustvarjanje. 40 let risanja, slikanja, pisanja scenarijev, knjig, snovanja in izdelav scenografije, ustvarjanja lutk, režije ..., še zdaj dela predstave, pred kratkim je naredila dve predstavi za Lutkovno gledališče Maribor. Dolga leta je bila samostojna umetnica, potem je postala predavateljica lutkarstva na fakulteti za socialno delo, po dvajsetih letih tega dela in desetih letih v pokoju si je zaželela prenehati in sedaj to znanje prenaša na svojo naslednico. Zelo pa uživa tudi v tečaju na Javnem skladu za ljubiteljske dejavnosti, na katerega se je presenetljivo prijavilo kar 18 navdušenih ljudi. »Lutke jih zanimajo še bolj kot moje študente, pa tudi oni so jih imeli radi,« jih pohvali.

Vesele lutke. Ekine lutke so posebne, izdeluje jih iz časopisnega papirja, te tehnike jo je naučila mama Marija: papir namoči v vodo, da se raztopi v brezbarvno, sivo maso. Lutke zlepi z lepilom za tapete. Zadnje čase je papir čisto predober, s primesmi plastike, noče se stopiti, zato zdaj v vodi raztaplja embalažo za jajca. Seveda pa je najpomembneje, da so njene lutke vesele, pozitivne. »Ščeperja od Svetlane Makarovič sem delala kar nekajkrat, ni mi hotel uspeti, vanj sem dala tudi malo mojega vnuka ... Ampak v bistvu pa ne vem, kako nastane lutka v mojih rokah, kar naredim jo,« se smeje. »V Lutkovnem gledališču so nekaj časa prodajali lutke iz mojih predstav, Vidka, Mojco Pokrajculjo, Makalonco in njenega princa ... Naredila sem tudi serijo portretnih lutk, želela sem promovirati naše kulturnike. Da ne bi povsod videvali samo pop zvezd. Imela sem razstavo v Cankarjevem domu, leta 2005. Naredila sem Žižka, Svetlano, Deso, Rozo, Boštjana Hladnika ... To je bila uspešna razstava, Ejti Štih jo je odpeljala tudi v Bolivijo. Pred kratkim sem imela razstave po desetih slovenskih mestih. Počasi pospravljam in skupaj dajem stvari, sem le že toliko stara, pri 75 letih ne moreš misliti, da boš še blazno dolgo na svetu,« ji gre spet na smeh. A načrtov ima še veliko. »Zet mi je predlagal, naj naredim stare rokerje, ki tudi še ne mislijo nehati, na primer Micka Jaggerja. Se mi zdi dober predlog,« pohvali zeta.

Več v reviji Zarja Jana št. 41, 12.10.2021.