Ste že kaj živčni?
Jaz sem tako in tako vedno živčna, vse spremljam zelo čustveno, Luka je le moj sin, za tole tekmo sem pa še posebno živčna. To noč nisem kaj prida spala, vseskozi sem se zbujala. Po navadi ni tako.
Zdaj se takoj spomnim na izjavo Gorana Dragića, ki je na evropskem prvenstvu leta 2017 delil sobo prav z Luko in se je noč pred finalno tekmo premetaval v postelji, ko pa je pogledal na posteljo zraven sebe, je Luka spal kot angelček. Dejal je, da Luka sploh ne čuti pritiska. Je po vašem mnenju še vedno tako?
Ja, prepričana sem, da je tako. Najbrž je Luka edini, ki je danes spal. Pokazal je, da ne čuti pritiska, ker to je zanj igra, igra se, uživa; to je preprosto v njem. Gotovo je to tudi posledica tako zgodnjega odhoda od doma – pri komaj trinajstih letih – in že takrat je moral sprejemati podoben pritisk. Tisto obdobje je bilo res težko, niti danes ne znam z besedami opisati te bolečine.
Pri šestnajstih letih je poklical domov in vas prosil, da pridete v Španijo …
Luka me ni prosil, naj pridem tja, ker bi bilo njemu težko, daleč od tega. Pri šestnajstih se je lahko preselil v svoje stanovanje, zato sem šla tja, da mu pomagam in da čuti, da ima zraven družino. Njemu je bilo težko pri trinajstih, pri šestnajstih pa ne več. Mu je pa veliko pomenilo, da je imel dom tudi v Španiji.
Zdi se mi precej hrabro za 16-letnika, da izrazi željo, da bi vas imel blizu.
Se strinjam. Moja naloga tam je bila biti mama, vsak vrhunski športnik potrebuje podporo, to je dejstvo. Predvsem sem ga »podpirala« s hrano – da je jedel redno in doma pripravljeno hrano. Zato sem prišla tja, da je imel urejene reči zunaj igrišča in se je lahko osredotočal izključno na košarko.
Kako je sina spremljati tako od daleč?
Če bi bilo mogoče, bi bila najraje tam, v Tokiu. To je prvo veliko tekmovanje, da me ni zraven, da tekem ne spremljam v živo. Tekme mi res veliko pomenijo, že od njegovih mladih nog so mi v veselje, rada sem na njih. V živo spremljati igro je povsem nekaj drugega kot na ekranu. Žal tokrat to ni mogoče in bilo mi je precej težko, vseeno pa toliko bolj navijam doma.
Verjetno bi bile kljub visokim cenam tudi letalske linije proti Tokiu zasedene s slovenskimi navijači. Se vam zdi, da smo Slovenci precej zagreti navijači?
Prepričana sem, da smo kar fanatični navijači. In tako kot je Luka napisal na Twitterju, pri samo dveh milijonih prebivalcev imeti tako vrhunske športnike, je lahko ponos za vso državo.
Z Lukovo izjavo, da mu medalja za Slovenijo pomeni več kot lovorika NBA, so se v neki ameriški športni oddaji ukvarjali skoraj dvajset minut.
A res? Nisem videla. To je eden od dokazov, kako ga cenijo kot športnika in človeka. Je pa res, da je igranje za državo nekaj posebnega, to nosiš v srcu, država in ljudje so ti nekaj dali, to so tvoji ljudje – zato je nekaj povsem drugega igrati za državo. Luka je hvaležen za domovino, spoštuje jo in ve, kam spada. In to tudi pokaže.
Več v Zarji Jani, št. 32, 10. 8. 2021
