Kdor ne skače, ni Sloven'c. Spoznala sta se torej poleti leta 2002 na Bledu, na mednarodnem programu za mlade podjetnike/menedžerje. Daniel je tja prišel na predlog slovenskih prijateljev iz Švedske, kjer so se družili med študijem, skupaj so navijali na hokejskih tekmah. Naučili so ga vpiti »kdor ne skače, ni Sloven'c« in ga ovili v slovensko zastavo. »Bila sva v isti študijski skupini, Daniel se mi je zdel preveč glasen, ekstrovertiran, ker sem sama ravno nasprotna, tiha, zadržana. Preveč intenziven je bil zame. Ko se je program začel, je ostal v naši regiji, ker ni smel v Italijo. Po rodu je Perujec, a njegovi stari starši so se v Peru preselili iz Italije. Zato ima Daniel tudi italijansko državljanstvo in bi moral odslužiti vojsko v Italiji, tega pa ni hotel. Potreboval je posebno dovoljenje, ki naj bi ga dobil po nekaj tednih,« začne ljubezensko pripoved Iza. Zgovorni Daniel pa nadaljuje: »Ko sem čakal na to dovoljenje, sem potoval po Hrvaški in naokrog, a se vedno vračal v Slovenijo, kjer sem imel prijatelje iz blejske šole. In tako smo se vedno dobili tudi z Izo. Bila sva kar dosti skupaj, kot prijatelja. V Sloveniji sem se imel dobro, rad sem imel ljudi in hrano. In z Izo sva se počasi začela sestajati.« Ona ga dopolni: »Ko se je oktobra vrnil v Peru, sva ostala v stikih z elektronskimi sporočili in telefonskimi klici. Januarja leta 2003 sem šla v Peru z nahrbtnikom, da bi videla deželo in bila malo več skupaj. Takrat ni bilo lahko ostati v stiku. Telefonski pogovori so bili dragi, ni bilo Whatsappa in Vibra, Skypa. Potovala sva po Peruju, drugič celo nekaj mesecev. Potem sva se začela spraševati, kaj bova. On je bil na drugem koncu sveta. Eno leto sva imela razmerje na daljavo in tako ni šlo več naprej.« Daniel zaključi: »Videla sva, da je najino razmerje nekaj posebnega in ga hočeva nadaljevati. In ker sem imel dobro službo v Peruju, sva šla tja.«

Sva se pogovorila ...  Daniel se Izi ni več zdel tako glasen in moteč kot prve dni. Kako to? »Ker sem bolj zadržana in tiha, on pa tako zgovoren, je med nama dobro ravnotežje, jin in jang. V tistem času je moja prijateljica Vesna izgubila življenje v prometni nesreči (Izi se orosijo oči), z Danielom pa sva se lahko pogovarjala o vsem, morda prav zato, ker je bil tujec.« Saj res, kako premagujeta razlike v kulturi? Daniel: »Ko se nama je rodila prvi hči, bi ji morali po perujskih navadah obriti glavo in vstaviti uhane. V Sloveniji tega očitno ne počnete. Tu se je Iza uprla, njenega otroka že ne bodo obrili. In ga nismo. Tudi imeni za deklici sva zelo previdno izbirala. V našem jeziku lahko kakšno ime namreč pomeni ime za domačega ljubljenčka v italijanščini, na primer.« Iza: »Latinskoameriška kultura je res drugačna od naše. Premožnejši ljudje imajo hišne pomočnice, varuške. Mi tega nimamo. V našo hišo v Peruju prihaja samo gospa, ki počisti hišo in odide. Ne predstavljam si, da bi z nami živela hišna pomočnica in bi kogarkoli klicala 'maid' ali 'varuška'. Daniel je imel varuško, s katero je odraščal, šoferja. Jaz pa tega nisem mogla sprejeti. Zato sva se pogovorila.« »A kljub temu imava dober zakon,« pristavi Daniel. »Veliko stvari prepustim njemu, a kadar sem o nečem zares odločena, Daniel dobro ve, da ne bom popustila,« še prizna Iza. 

CITAT: »Slovenci se sploh ne zavedate, kaj imate. Mislite, da ste ves čas v stresu, a tu sploh ni stresa. Imate sistem, ki vas podpira. Socialni sistem, zdravstveni sistem, šolski sistem, če izgubite službo, dobite novo. Mi nimamo ničesar. Imamo zasebne šole, ki jih moramo plačevati, zasebno zdravstvo, naš javni sistem je razpadel. Ves čas smo nad prepadom, ves čas nas skrbi, delamo v pozna leta. Pa ne samo Peru, cela Latinska Amerika, celo ZDA.« 

Več v reviji Zarja Jana, št. 21, 25.5. 2021