Tudi zasebno je tako simpatična, kot je videti pred kamero. Živi s fantom, ki ga ne bom preveč omenjala, saj se ne želi izpostavljati, lahko pa mi verjamete, da zna postreči čaj za plus pet in da se ljudje pri njiju zlahka počutijo domače.
Imela sem težave z vašim imenom in priimkom, naglas bi dala drugam, pa kot slišim, bi vam vsi na tisti c v priimku radi nadeli strešico. Od kod izvira vaš priimek?
Vsi Mekicarji smo Prekmurci, baje pa je bil prvi Mekicar pri nas Belorus. Mogoče se torej v nas pretaka kaj beloruske krvi, ampak tega ni nihče zares raziskoval.
Kakšna je vaša zgodba s Prekmurjem – ste v resnici vaško dekle?
Z družino smo do mojega četrtega leta živeli v Murski Soboti, v hiši blizu središča mesta, nato smo se zaradi službe staršev preselili v Ljubljano. Vsi naši sorodniki pa so v Prekmurju – v vsaki vasi je kakšen, eni imajo kmetijo, tako da sem počitnice preživljala bolj ali manj na deželi. Vendar tudi v Ljubljani nismo prav v mestu, ampak ima naša družina hišo na obrobju mesta, s treh strani obdano z njivami. Lahko rečem, da sem v resnici res vaško dekle. Zdaj živim najbliže središču mesta, kot sem kadarkoli.
In še vedno znate prekmursko?
Mi doma güčimo, da. Če me ta trenutek pokliče mami, bova güčile, prav tako s starejšim bratom. Kar se zdi marsikomu zanimivo, ker sem pravzaprav odrasla v Ljubljani. Lahko mi rečete poliglot, haha. Kot pravi moj fant, pa znamo vsi govoriti tudi »normalno« slovensko. Prvega pol leta nas ni nič razumel, zdaj pa se je že naučil.
Zapisali so, da ste profesionalna plesalka. V Sloveniji marsikomu nadenejo tak naziv, pa v resnici ne živijo od plesa. Kako je z vami?
Če pustim otroške plese ob strani, sem resno začela trenirati hip hop v četrtem razredu osnovne šole, tekmovala sem v vseh možnih kategorijah (solo, dvojice, mala skupina, formacije) – večinoma sem torej po šoli popoldneve vse tja do večera preživljala v plesni dvorani na treningih. Pri 16 letih sem poskusila tudi s poučevanjem, ampak sem po enem letu spoznala, da to ni zame – da raje plešem, kot učim. Nato so se začeli odpirati razni televizijski šovi (Zvezde plešejo, Znan obraz ima svoj glas …), kjer so potrebovali plesalce, in tako sem se znašla med profesionalci v smislu, da sem s plesom lahko zaslužila nekaj denarja. Potem me je od tam pot vodila do muzikalov Briljantina in Mamma mia, sprva na avdicijo samo za plesalko, nato se je iz tega razvila vloga. Če želi v Sloveniji plesalec živeti od plesa, mora nujno delati v televizijskih oddajah, nekaj je tudi nastopov, recimo decembra, ampak tega ni dovolj za preživetje. Tako da je za slovenskega plesalca nujno, da ples tudi poučuje.
Čeprav ste osvojili kar nekaj naslovov svetovnih prvakov, še več evropskih lovorik, da ogromno državnih niti ne omenjam, ste dejali, da vam osredotočenost na tekmovanja ni bila preveč všeč.
Moje življenje se je deset let vrtelo okoli plesnih tekmovanj, in to se mi je takrat zdelo najboljše. Bila sem prepričana, da bom plesala do konca življenja, da bom profesionalna plesalka. Potem sem si pri 17 letih strgala križno vez – med plesnim nastopom sem storila neki čisto brezzvezen gib, nič posebnega – in potrebovala pol leta za okrevanje ter imela čas za razmišljanje. Ugotovila sem, da sem zadnje leto ali dve plesala le še zato, ker sem bila tako navajena, da pa mi tekmovanja ne prinašajo več užitka. Rada pa sem vsako poletje 14 dni preživela na plesnih kampih, recimo na hrvaškem otoku Pag, kjer smo se plesali pod vodstvom 30 trenerjev z vsega sveta: cele dneve plešeš, nobene tekmovalnosti ni, le cilj, da kot plesalec napreduješ in rasteš. To mi je bilo najbolj všeč. Potem so se začeli muzikali in v meni je prišlo do miselnega preskoka, da lahko plešem samo za užitek (in spotoma kaj še zaslužim), ne pa zgolj za medalje.
Vas je zaradi muzikalov morda zagrabila želja po igri, po študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT)?
To je hecna zgodba. Do zdaj sem si nekako prigovarjala, da so študij marketinga in odnosov z javnostmi ter ples povsem dovolj, ampak čim več igralskih izkušenj sem doživljala, tem bolj mi je to postajalo všeč. Nikoli pa nisem imela dovolj poguma, da bi se sprejemnih izpitov tudi udeležila. Ampak je res napočil čas, da poskusim. Tako sem bila prepričana, da bom šla letos junija na sprejemne izpite na AGRFT, a ko so se za to januarja oziroma februarja odprle prijave, me je doletela avdicija za oddajo V petek zvečer.
Torej vas je oddaja začasno odtegnila od sprejemnih izpitov za dramsko igro, vendar zadnje besede še niste rekli?
Verjetno res ne bom mogla v miru spati, če ne bom enkrat vsaj poskusila. Zato da si ne bom pozneje tega očitala.
Več v Zarji Jani, št. 18, 4. 5. 2021
