Tekst: Stane Mažgon, foto: Iztok Dimc
Srečati tako vitalno stoletnico, kot je Antonija Jereb iz Idrije, je res pravo doživetje. Njen spomin je odličen in hrani tudi številne podrobnosti iz zgodnjega otroštva. Tako smo se z lahkoto zatopili v pogovor o življenju v Idriji pred davnimi desetletji, ko je bilo še povsem drugačno. Težko zaradi skromnosti in omejenih možnosti, a prijetno zaradi odnosov med ljudmi ter njihove iznajdljivosti in pripravljenosti, da si med seboj pomagajo. Takrat kljub težavam še niso imeli občutka, ki nas spremlja danes – da je svet padel iz tečajev. Nekaj zaslug za tako dolgo življenje Tonice Pivkove, kot ji pravijo domačini, imajo gotovo tudi njena ironija, zdrava iskrivost v razmišljanju in smeh. Tega med pogovorom, pri katerem sta sodelovala njena hči Breda, sin Darko in nečakinja Mirjam, ni zmanjkalo.
Kako je bilo torej živeti v rudarski Idriji v času njenega otroštva? »V redu, meni je bilo zelo všeč,« je gospa takoj odgovorila v pristnem idrijskem narečju. »Bili smo mladi in veliko smo se družili.« Družina Pivk je najprej živela v rudarskem bloku, tako kot še veliko rudarskih družin. »Takrat so si ljudje pomagali med sabo ter živeli v slogi in prijateljstvu. Nobene nevoščljivosti nismo poznali. Danes pa sosedje ne poznajo drug drugega. Nihče se ničesar ne sramuje in počne, kar se mu zdi,« je pripomnila kritično.
Težka preizkušnja. Imela je tri sestre, Albinco, Milko in Marijo, ter brata Janka, ta je umrl pri štirinajstih. To je bila za družino huda preizkušnja. »Brat je bil telovadec pri Sokolih. S sošolci je odšel, pravzaprav pod prisilo šolske oblasti, na izlet v Rim. Komaj smo čakali, da se vrne. Ko je avtobus pripeljal na postajo, le brat ni izstopil, nepremično je še naprej sedel v avtobusu. Tako slabo se je počutil, da je komaj prišel domov. Dobil je visoko vročino, začel je bloditi in kmalu zatem umrl. Kot so takrat rekli, je zbolel za meningitisom, ker je v Rimu pil vodo iz Tibere. Res žalostno, saj smo se takrat ravno preselili v hišo. Na izlet se je odpravil iz starega stanovanja, vrnil pa se je v nov dom, a le zato, da je tam umrl.« Družini niso priznali nobene odškodnine, razen pogrebnih stroškov, čeprav bi ji pripadala. Razmere pod fašizmom Slovencem pač niso bile naklonjene.
Iz šolskih časov se spominja, da se je bilo treba hitro naučiti italijansko in da so bili učitelji do otrok precej nestrpni. Le v prvem razredu so še lahko govorili slovensko, nato je italijanska država, kamor je po prvi svetovni vojni pripadla tudi Idrija, uvedla pouk v italijanščini.
Tovornjak z lesenimi kolesi. Njen oče je bil rudniški šofer, kar je bil za tiste čase imeniten in redek poklic. Iz idrijskega rudnika je vozil jeklenke, posode z živim srebrom, v pristanišče v Trst. Tovornjak je imel še lesena kolesa in klopi, torej se zagotovo ni bilo prav udobno peljati in vožnja je trajala zelo dolgo. »Vseeno sem komaj čakala, da me je oče kdaj poleti vzel s sabo. Tovornjak se je premikal tako počasi, da bi skoraj lahko hodil ob njem,« je povedala nasmejano. En dan poti je bil potreben do Trsta, drugi nazaj. Tam sta se z očetom ustavila pri sorodnikih in večkrat s potovanja prinesla kaj posebnega. Na primer gramofon, še takšen z velikim trobentastim zvočnikom in ploščami, ki so jih potem doma neštetokrat poslušali. »Odlično je delal, bolje kot današnji!« Takrat niso bili popularni pevci zabavne glasbe, temveč operni pevci, kot je bil Caruso. Z enega takšnih potovanj je domov prišel tudi prvi radio znamke Magnadyne, takrat še prava redkost v širši okolici, se je natančno spomnila.
Več v reviji Zarja Jana št. 37, 10. 9. 2019
