Modni svet, kmetija in kokoši gredo odlično skupaj

»Lepo je predstavljati novo socialno revolucijo, v kateri šteje vsak, ne glede na starost,« meni Isabella Rossellini. Lani je pri 65 letih spet postala prepoznavni obraz znane kozmetične znamke, po kar 22 letih. Med odsotnostjo iz oglasov pa ni objokovala svojega staranja, ampak je začela spet študirati. Tudi kokoši, ki jih občuduje in je o njih celo napisala knjigo.

Isabella Rossellini sprva kar ni mogla verjeti, da jo je znana kozmetična hiša po dolgih letih spet povabila k sodelovanju. V času, ko je bila njihov prepoznavni obraz, kar je trajalo kar 14 let, so se razmahnili po vsem svetu, a so z njo prekinili pogodbo, ko je bila stara 42 let. Takrat so strategi kozmetične družbe menili, da oglaševanje pač mora predstavljati ženske sanje in 42-letnica to ni. »Ko so me sedaj poklicali, sem jih vprašala: kaj se je zgodilo z ženskimi sanjami, saj sem medtem postala samo še starejša?« In pojasnili so ji, da zdaj na to gledajo drugače: želijo, da se dobro počuti vsaka ženska in da želijo delati za vse starosti. »To me je ganilo. Torej, spet sem tukaj! Lepo je predstavljati novo socialno revolucijo, v kateri je pomemben in šteje vsak, ne glede na starost.«

Selitev. Med koncem prejšnje pogodbe in začetkom sedanje se je dogajalo veliko. »Pogodba s kozmetično hišo se je res prekinila in kar po vrsti so ji sledile še druge prekinitve, a jaz nisem tiste vrste oseba, ki bi se dala tako z lahkoto potolči. Vem, da je povsod veliko zanimivih stvari.« Isabella Rosselini se je iz vrveža v središču New Yorka tako preselila sto kilometrov stran na podeželje, kjer je že dolgo tega kupila kmetijo. Prej je bila to zgolj podeželska hiša, kamor se je zatekla z otrokoma, ko je bila še zelo zaposlena in so potrebovali nekaj miru. Zdaj je postala njen dom.

Tam so se, kot pravi igralka, najbrž nekoliko prebudile njene italijanske korenine. V Ameriki otroci nimajo pojma, od kod pridejo med, mleko in jajca, v Italiji pa je kultura bolj povezana s kmetovanjem in pridelavo. Najprej je začela ekološko gojiti zelenjavo. Ugotovila je, da pri tem zelo uživa.

Čeprav ni bila več v študentskih letih, se je na bližnji univerzi vpisala v program etologije, ki znotraj zoologije proučuje vedenje živali. »Bilo je tako, kot da bi le nadaljevala raziskovanje nečesa, kar se v resnici ni nikoli prekinilo. Od vedno me je zanimalo živalsko obnašanje. Vedno sem o tem želela vedeti še kaj več, že od takrat, ko mi je oče v zgodnjem otroštvu podaril knjigo o prstanu kralja Salomona. Ta je v zgodbi lahko govoril z živalmi. Tudi mene bi ta jezik zanimal.« Nato se je vse začelo dogajati samodejno.

Prvi paket s piščančki. Začetke kmetovanja je opisala v svojevrstni spominski knjigi z nedvoumnim naslovom Jaz in moje kokoške. Knjiga je neke vrste poetični priročnik za bralce vseh starosti. V njem je zbranih veliko izkušenj in zanimivosti, ki jih o kokoših marsikdo ne ve, pravi Rossellinijeva. Vse pa se je začelo s preprosto odločitvijo, da bi bilo dobro doma imeti sveža jajca, zato je v spletni trgovini naročila nekaj piščancev. »Kakšne vrste pa so?« se je želela pozanimati za nazaj, ko so ji že dostavili naluknjano škatlo s piščančki. Ti niso bili svetlo rumeni, kot si jih je predstavljala. Prodajalec je le na hitro odgovoril: »Tega pa ne vem!« In začela se je zanimiva avantura.

V soseščini je stanoval fotograf in z njim se je kmetovalka odločila dokumentirati rast in razvoj piščancev vseh vrst. Delo je postalo zanimivo, materiala je bilo vse več, število piščancev in kokoši se je večalo. Danes jata šteje okrog 120 kurjih duš. Večina jih ima celo imena iz – bi sploh lahko bilo drugače? – sveta mode in umetnosti. Enemu od petelinov je tako ime Andy Warhol.

Kokoši znajo šteti. Isabella je v knjigi opisala svoje izkušnje in to, kar je izvedela med študijem: kako kokoši komunicirajo s svojimi mladiči, še preden se ti izležejo iz jajc, da so naši predniki gojili kokoši že pred deset tisoč leti, le da so takrat znesle manj jajc in imele še močnejša krila, da so lahko letele. Meso je bilo bolj trdo in mišičasto kot danes, zato je bilo treba kokoši udomačiti. In kokoši niti slučajno niso neumne, kot se jim pripisuje, saj znajo šteti, napovedovati dogodke, ki so lahko nevarni, ali drugače komunicirati na stotine načinov med sabo in z lastniki.

Knjiga je polna zabavnih opisov in opažanj s kmetije in dvorišča, pa tudi fotografij, ironičnih ilustracij in dogodivščin, povezanih z živalmi. Resda ni zatresla temeljev agroživilstva in tudi nikogar ne želi prepričevati, naj si namesto psa ali mačke raje omisli kokoši, kot poudarja Isabella Rossellini. Je pa prijetno, duhovito in zanimivo branje za vse starosti. Z avtorico lahko delijo navdušenje nad tem, kako lepa je narava in kako pomembna je njena raznolikost.

Knjiga je obenem simbolna predstavitev tistega, kar je Isabella Rossellini vedno skušala naučiti svoja otroka. Ko se je končalo obdobje dolgoletnih pogodb s kozmetično blagovno znamko, se je začelo novo, enako zanimivo. Z besedami slavne mame: »Življenje je kot slaščičarna. Če zmanjka ene slaščice, izberi drugo, morda tisto čokoladno, ki bo enako dobra kot tista, ki jo je pravkar zmanjkalo.«

Ves čas v družbi slavnih

Življenjska zgodba Isabelle Rossellini je – bi sploh lahko bilo drugače, če je odraščala in živela z velikimi imeni svetovne kinematografije? – še najbolj podobna razburljivemu scenariju, v katerem ni časa za velike premore. Vse do obdobja, ko se slavna lepotica ne znajde, to se res sliši nenavadno, na farmi, polni kokoši. A se niti takrat ne umiri, saj spet na polno dela, je mama in babica, kmetuje in veliko potuje.

Starša Isabelle Rossellini, rojene leta 1952, sta bila svetovno slavna, še preden se je rodila v Rimu. Oče Roberto Rossellini je bil slavni režiser italijanskega neorealizma, posnel je antološki film Rim, odprto mesto. Mama je bila švedska igralka Ingrid Bergman, ki je takrat že naredila kariero v Hollywoodu.

Njuna zveza je bila v tistih časih, spoznala sta se leta 1949, ko sta oba že bila poročena, velikanski mednarodni škandal, ki je prišel na naslovnice časopisov po svetu.

Ni naključje, da je tudi Isabella kmalu dobila prve filmske ponudbe, najprej v Italiji, nato še v ZDA, kamor se je preselila pri 19 letih. Tudi dve od njenih velikih ljubezni sta bili iz filmskega sveta, oba režiserja s posebno avtorsko govorico in tudi značajema. Prvi mož je bil Martin Scorsese, zadnji pomembni partner pa David Lynch. Tretja velika ljubezen je bil nekdanji maneken in danes uspešni Microsoftov poslovnež Jonathan Wiedemann, s katerim ima hčerko.

V svoji karieri je odigrala vrsto antoloških vlog, na primer v filmih Modri žamet, pa tudi televizijskih in gledaliških. Še vedno veliko nastopa in izbira žanrske vloge. Ob tem je treba omeniti še njeno delo z najboljšimi fotografi sveta, ki so jo zelo cenili in pogosto vabili k sodelovanju.

Več v Zarji št. 4, 21. 1. 2019.