V Sloveniji je pri Založbi Orbis izšla zelo zanimiva knjiga o vašem pradedku. Marsikaj pojasnjuje nekoliko drugače.
Zame v tej knjigi ni nič zelo presenetljivega, saj gre za zgodbo moje družine. Vendar se res bere kot roman in se bolj osredotoča na zasebno življenje mojih prastaršev, njihovih otrok in na to, kar se je zgodilo otrokom po smrti staršev. Česar v drugih knjigah o mojem pradedu ne boste našli, je prav to, da se bolj osredotoča na njegovo življenje, politično delovanje in na njegove ideje.
Leta 1914 so v Sarajevu, kot je splošno znano, izvedli atentat na vašega pradedka Franca Ferdinanda in njegovo ženo, češko grofico Zofijo Chotek, kar je bil povod za prvo svetovno vojno. Kako vi danes gledate na te dogodke?
Govorim lahko le zase, to, kar čutim. Vzroki za prvo svetovno vojno so bolj zapleteni kot sama smrt mojih prastaršev. Recimo, da je njuna smrt sprožila vojno. Misel na Sarajevo me žalosti. Ne le zaradi tega, kar se je zgodilo moji družini, ampak tudi zaradi vsega, kar je sledilo; torej prva svetovna vojna in nastavek za drugo ter toliko izgubljenih življenj. Včasih pomislim, kakšna bi Evropa lahko bila. Ampak zgodovine ne moremo obrniti.
Zaradi poroke z ljubeznijo svojega življenja, z žensko iz prenizkega stanu, se je moral vaš pradedek Franc Ferdinand, pripadnik mogočne habsburške dinastije, strinjati, da se bodo njegovi otroci odpovedali prestolu in ne bodo več del Habsburžanov. To je prineslo vrsto posledic za vašo rodbino, ki jih občutite še danes.
Ko sta se moja prastarša poročila, je nastala nova družina, in to so dobesedno blagoslovili njuni trije otroci. Moja prababica je od cesarja Franca Jožefa dobila naslov princesa Hohenberška in nekaj let pozneje naslov vojvodinja Hohenberška. Njeni potomci so vsi princi in princese Hohenberški. Prvorojeni sin je vojvoda Hohenberški. Moj priimek v primerjavi s Habsburgi ni tako znan, kar ima tudi svoje prednosti.
Pravzaprav je to tudi pripoved o veliki ljubezni vaših prastaršev, sicer z žalostnim koncem, ki se je nedvomno zelo močno dotaknila tudi vas.
Štirinajst let njunega zelo srečnega zakona je kratka doba. Toda moja stara teta Sophie je nekoč rekla, da je bolje, da sta njena starša umrla skupaj, ker bi bil njen oče zelo nesrečen, če bi moral živeti brez ljubljene žene. Tudi njena mama bi bila brez svojega moža prav tako zelo nesrečna.
Vaš pradedek Franc Ferdinand je z družino, ljubljeno ženo Zofijo in njunimi tremi otroki, vašim dedkom, vojvodo Maximilianom, Ernstom in Sophie, živel na gradu Konopište na Češkem. Po atentatu so bili njuni otroci brez vsega izgnani z gradu, ki ni bil več v njihovi lasti, morali so živeti v izgnanstvu in prenašati strahote nacističnih taborišč ter blatenje staršev.
Življenje teh treh otrok je navdihujoče. Njihov pogum, njihova vera in smisel za humor so bili neverjetni. Bili so prilagodljivi, močni, ljubeči in veseli ljudje. V odnosih z drugimi so bili zelo razumevajoči, v njihovem vedenju ni bilo čutiti nobene grenkobe in sovraštva. Žalostna usoda njihovih staršev jih je izoblikovala v pozitivnem smislu.
Prav vaša stara teta Sophie, hči prestolonaslednika Franca Ferdinanda, je bila najmočnejša povezava z vašo rodbinsko preteklostjo, kajne?
Danes obžalujem, da stare tete Sophie nisem bolj spraševala. Njeni spomini bi bili prava zakladnica. Verjetno bi morala biti vztrajnejša tudi takrat, ko o čem ni hotela govoriti. Vendar to niso le stvari, ki bi mi jih povedala stara teta Sophie, ampak so to stvari, s katerimi se čutim tudi zelo povezana. Tudi moj oče je poznal veliko starih zgodb, prav tako njegovi bratje.
O čem v vaši rodbini niso želeli govoriti?
Moj dedek Maximilian se je brez zadržkov pogovarjal o groznih časih v Dachauu. A o Konopištu ni hotel govoriti, najbrž je bilo preveč boleče, preveč grenkih spominov je povezanih s tem gradom. To se me posebej dotakne, saj čutim to hrepenenje in navezanost na dom, kjer je preživljal otroštvo.
Vaša stara teta Sophie vam je zagotovo razkrila, kaj je najbolj v nasprotju s tem, kar so nam kot zgodovinsko resnico o njenem očetu, Francu Ferdinandu, ponudili zgodovinarji?
Ona ga je poznala kot zasebnega človeka. V glavnem je v njem videla ljubečega očeta, spoštljivega in ljubečega moža. Torej človeka, kakšnega zunanji svet ni poznal. »Uradni obraz« mojega pradedka je bil trd, strog častnik, resna oseba. Ni bil tip osebnosti, ki bi želel ugajati v javnosti, vsekakor ni bil pretirano prijazen. Bil pa je temperamenten in je stvari poimenoval, kot jih je videl. Ni bil ravno diplomatski. Tisti, ki ga niso dobro poznali, ga niso imeli radi ali so se ga celo bali. Toda tisti, ki so ga poznali, so ga imeli radi in so ga spoštovali.
Vaša prastarša sta pokopana v družinski grobnici na avstrijskem gradu Artstetten, ki je danes v lasti vaše družine.
Da, moja sestra Anita je odgovorna za upravljanje Artstettna.
Poročeni ste z baronom Jeanom-Louisom de Potesta. Nam zaupate kaj več o svoji ožji in tudi širši družini?
Z možem sva poročena že 34 let in imava tri otroke, dve hčerki in sina, Eléonore, Charles-Louis in Elisabeth. Starejša dva, Eléonore in Charles-Louis, sta že poročena. Eleonore je poročena s Špancem Diegom Fernandezom de Cordovo. Imata dva sina, Rafaela in Luisa. Charles-Louis je tudi poročen, z Avstrijko Cecily Weinberger. Vsi najini otroci delajo in živijo v Luksemburgu.
Več v Zarji št. 47, 21. 11. 2017
