Le kdo ne bi imel predsednika države, ki je mlad, športen in za povrh še zabaven! Tak je Žiga Papež iz Rateža pri Novem mestu, 23-letni študent, ki se je odločil za vstop v predsedniško kampanjo. Po vsem, kar do zdaj vemo o njem, je res zelo drugačen od resnobnih sivih politikov, ki se nam bodo v kratkem kar sami ponujali kot najboljši.

Priznati moram, da sem se srečanja z Žigo Papežem veselil in obenem malo bal. Veselil zato, ker pogovor z ljudmi, polnimi energije, res ne more biti dolgočasen. In malo bal zato, ker nisem vedel, ali bo Papež katero od svojih potegavščin priredil tudi meni in fotografu. To ne bi bilo nič nenavadnega. Fant je na spletu zadnja leta pod blagovno znamko Papster objavljal svoje zabavne videoskeče in natege številnih neznancev in mimoidočih.

Vendar je srečanje s Papežem dobilo povsem resno obliko pogovora. Že kar preresno za mladega komika, ki je z vsem, kar je do zdaj počel, želel predvsem opozoriti nase in zabavati druge. Kot kaže, odločitev, da bi postal politik, človeka zresni in mu pošilja v možgane drugačne signale kot takrat, ko želi le uživati v življenju.

O Žigi Papežu sem že vedel, da je iz športne družine, njegov oče je nekdanji kolesarski šampion Sandi Papež, mamo pa je bilo za trenutek videti v zabavnem, s telefonom narejenem videoposnetku, v katerem sin sredi Stockholma sprašuje začudene mimoidoče, ali so kje videli njegovo mamo. Konec je srečen: Žiga najde mamo, ki se zasmeje v kamero na telefonu.

Poljubiti šampiona. Da Papež za širšo javnost ni povsem nepopisan list papirja, so torej zaslužni zabavni videoposnetki. Najslavnejši ostaja tisti, ko je v Planici v športnem slogu preskočil nekaj ograj in obšel varnostnike ter našega šampiona Prevca poljubil takoj po enem od skokov. Posnetek je narejen v slogu ekshibicionističnih podvigov, ko na poln stadion priteče kakšen čudak in spusti hlače.

Med videi so posebno zanimivi še inscenacija prihoda Melanije Trump v rodne kraje, skok v Batmanovi opravi s solkanskega mostu, poljubljanje mimoidočih v Firencah in kratki kozmetični tečaj za moške. In seveda video, s katerim je Papež napovedal predsedniško kandidaturo.

In zdaj k pogovoru: dogovorili smo se za srečanje na telovadišču na Kodeljevem v Ljubljani. Tam je Papež pravkar končal teniški trening. S fotografom sva ga čakala na tribuni, ko je proti nama zakorakal fant v brezhibno zlikani srajci, belih hlačah in srebrnih supergah, z urejeno pričesko, uro izstopajoče zlatega videza, v oblačku prijetne dišave. Opisano na kratko: nenavaden predsedniški kandidat. Po prisrčnem pozdravu smo prešli kar na tikanje, našim letom primerno, in da ne bi že pred volitvami zganjali prehude formalnosti. Še zadnjič sem preveril, ali bo to resen pogovor. Papež je zagotovil: nobenega natega ne bo. Vse drugo, kar je bilo povedano od takrat naprej, pa morda postane del nacionalne zgodovine?

Za začetek: veliko zabavnih stvari si že počel. Je predsedniška kandidatura le podaljšek?

Zagotovo! Všeč mi je, da vse, kar počnem, odstopa od ustaljenih oblik in vsakdanjosti. Sovražim rutino in želim, da je obenem še zabavno. Vse se bo tudi v kampanji dogajalo z zabavo.

Kakšna bo formalna pot in kakšni so bili prvi odzivi na napoved kandidature?

Pozitivni, kolikor sem lahko ugotovil. Nisem sicer bral komentarjev na spletu, a moji znanci in prijatelji me podpirajo. Kandidat uradno še nisem, zbrati moram pet tisoč podpisov in nato vložiti kandidaturo. Ne nameravam se povezovati s političnimi strankami. Bolj bi mi koristila podpora športnikov, veliko jih poznam, ob njih sem odraščal. Zbiranje podpisov nameravam začeti v Novem mestu, kjer sem doma, nadaljeval bom v Ljubljani in potem naprej …

Na vrsto bodo prišla televizijska soočenja ...

Tam bom lahko zastopal mnenje ljudi. Imamo pripravljenih nekaj zanimivih idej. Na primer to, da bom na spletnih straneh pripravil anketni vprašalnik, kjer bodo ljudje lahko glasovali o spremembah in predlogih. Ne želim zastopati svojih mnenj, ampak mnenja in stališča državljanov. Želel bi odpravljati njihove težave.

Ali to pomeni, da je politika pri nas postala čisto preresna?

To je eden od glavnih razlogov, da sem se odločil za kandidaturo. Smeh je pri nas zapostavljen in kulturo smeha se da spremeniti.

Več v reviji Zarja št., 22. 30. 05. 2017