Ljudje

Kriza in Prekmurci

Tina Nika Snoj
15. 6. 2009, 11.11
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Psihiater dr. Jože Magdič o krizi in zakaj v Prekmurju ne bo demonstracij

»Ljubim svoje Prekmurce,« pravi dr. Jože Magdič, nevropsihiater in jungovski psihoanalitik, humanist in eden ustanoviteljev kluba Lions v svoji regiji. »Strašno jih imam rad, a včasih s(m)o sami zase največja prepreka.« Pod češnjo na njegovem vrtu razmišljava o tem, kakšno je stanje duha v regiji z najslabšimi gospodarskimi kazalci, kjer po Pomurki zdaj tudi Muri grozi stečaj, kako pravi Prekmurec prenaša nesrečo in kaj naredi, da bi bilo nekoč bolje. Dr. Magdič je kritičen in oster, a izžareva toliko topline in optimizma, da se njegove besede slišijo veliko mehkeje, kot se bodo verjetno brale.

Kakšen je pravi prekmurski karakter?
Prijeten, prijazen, trudeč se, da bi bilo vse v redu. Prekmurec si želi, da bi se vse začelo in končalo v dobrem duhu. Je nekonflikten in ne mara jeze. V psihiatrični terminologiji lahko Prekmurca opišem kot agresivno zavrtega. To poljudno pomeni, da v sebi zatreš agresijo. Kjer bi moral povedati svoje, se postaviti nekomu po robu, ostaneš tiho. Marsikdaj v svojo škodo. Prekmurec je introvertnež, obrnjen vase in hrepeni po »ljubem miru«. Tu pri nas ne boste naleteli na demonstracije.
- Se vam zdi? Kaj pa vse civilne iniciative, ki se množijo v Pomurju? Proti bioplinarni, daljnovodu, Seawayevi tovarni, za odškodnino ob cesti G 1/3 itn.?
Civilne iniciative res nastanejo, a potem stagnirajo in vegetirajo. Ne dobijo tistega pravega agresivnega in prodornega zaleta, s katerim bi tudi kaj dosegle. Tudi tu nam naš horizontalni panonski karakter škodi. Prekmurci ne maramo velikih kolektivov, velikih zborovanj, fanatizma, glasnosti. Smo introvertni otroci z materinskim kompleksom.
- Verjetno pa se v tem karakterju skriva tudi ključ do mirnega sobivanja različnih etničnih in verskih skupin, po čemer je Prekmurje tudi poznano.
Tako je. To je gotovo tisti glavni razlog, da lahko mirno in brez večjih konfliktov živimo drug ob drugem.
- Kaj pa takšna pasivnost pomeni v gospodarski krizi, ko se stara varnost ruši, nove priložnosti pa si bo marsikdo moral ustvariti sam?
Najprej moram poudariti, da smo Prekmurci agrikulturniki že po tradiciji. Ti vedno obupajo zadnji in tudi mi ne bomo tako hitro. Žal pa ne v smislu kakšne aktivne delovne dinamike, ampak na način, ki ga je meni predala babica, ko sem bil še otrok. »Potrpi, otrok moj,« je rekla, »saj bo dobro.«
- Torej – miruj, sedi in čakaj, da se stvari spremenijo same od sebe?
Tako. Umakniti se v svojo hiško in potrpeti. Spet gre za introvertno stališče do nastale situacije. Prepričan sem, da ne bomo doživeli nobenega revolucionarnega vzdušja, ne glede na to, kaj bo z Muro ali s kakim drugim podjetjem. Sindikati tu preprosto nimajo zaledja za revolucijo. Moram pa poudariti, da je Murska Sobota z EU ogromno pridobila. Lokacija je idealna za tiho, ustvarjalno realiziranje prekmurske duše v tej situaciji.
- Kaj vi osebno, kot psihiater, vidite okoli sebe?
Psihiatrova ordinacija gotovo ni ogledalo družbe, tako da ne bi rad, da po njej sodite Prekmurce. Ljudje, ki jih gledam zunaj nje, pa gotovo niso srečni. A govorijo tiho, v manjših skupinah. Krize na zunaj še ni videti. Je pa zanimivo, kako so se spremenili problemi, s katerimi ljudje prihajajo k meni, odkar smo vstopili v EU. Zdaj gre predvsem za probleme preživetja, probleme delovnih mest, njegovih zahtev in občutkov pri tem. Če smo čisto iskreni, nam tako dobro, kot nam je šlo s slovenskim tolarjem, ne bo šlo nikoli več. Nekateri so nas opozarjali, naj se od njega ne poslavljamo prehitro, a jih nismo poslušali. To je bila zlata doba, ki je ne bo več nazaj. Tolar je bil za psiho dober tudi zato, ker je 100.000 tolarjev bilo nekaj denarja, ljudje so se s tako vsoto počutili dobro, varno. Ekvivalentnih 400 evrov pa ni nič. K meni prihaja veliko ljudi, ki doživljajo hude travme ob tem, da morajo opravljati v svojih očeh manjvredna dela. Za marsikoga je strašen stres in ponižanje, če je prej delal v pisarni, zdaj pa je preseljen v proizvodnjo. Mori jih, da so prej bili »gospodje«, zdaj pa so delavci. Močno čutijo tudi odnos drugih delavcev, ki jih gledajo nekoliko postrani. K meni prihajajo ljudje, ki ne morejo dobiti službe, tisti, ki so jo pravkar izgubili, in tisti, ki je že dolgo nimajo. Veliko je depresije, tudi samomorilnih misli.
- Prekmurje je bilo včasih regija velikih podjetij, danes raste delež malih in mikropodjetij. Kako blizu je ta novi sistem prekmurski duši?
Kot sem že omenil, smo Prekmurci introvertni otroci velike matere. V našem primeru je to bila Pomurka ali Mura itn. Ljudje so v njej dobili službo in za desetletja zaspali. Nikoli niso imeli možnosti razvijati svojega duha, ker niti razmišljali niso o drugi službi. Zdaj se je ta varnost zrušila in stotine ljudi je doživelo šok svojega življenja. Praktično nesposobni so začeti na novo, razmišljati drugače.
- Omenjali ste samomore. Prekmurje je nosilec neslavnega prvega mesta med regijami tako po njih kot po alkoholizmu. Bo delež zaradi krize še zrasel?
Samomorilnost je v Prekmurju kronično zgodovinsko dejstvo. Na tem področju sam aktivno delam in se trudim. Med ljudmi, ki prihajajo k meni, samomorilnost ne narašča. Težko pa rečem na splošno. A bistvenega porasta ne pričakujem. Prav zaradi že omenjene lastnosti – potrpljenja. V njem smo izredno vzdržljivi. Poglejte, pod koliko narodi smo živeli, pod koliko gospodarji, pa smo še vedno tukaj. Če bi se bolj dvignili, uprli, nas morda ne bi bilo. Prav tako ne, če ne bi znali potrpeti in počakati. Mi smo mojstri pasivnega preživetja.
- Eden prekmurskih intelektualcev je nekoč izjavil, da ljudje iz dežele štorkelj nikoli ne prevzamejo odgovornosti za svojo sedanjost ali prihodnost. Da vedno s prstom kažejo na nekoga drugega, na Ljubljano, na državo ...
S tem se krepko strinjam. Prekmurci imajo pred Ljubljano manjvrednostni kompleks. Tudi sam sem ga imel, priznam. A sem ga sam pri sebi predelal in zdaj se v glavnem mestu dobro počutim ter ga imam rad. Prekmurska inteligenca pa se tega kompleksa težko znebi. Njen problem je malomeščanstvo. Hiša, vikend in družbica. Ne zmoremo pa intelektualne vertikale. Prehitro smo užaljeni. Prvi odgovor je vedno – ne grem več na ta sestanek, ne grem več v politiko, nikogar ne bom prepričeval … Užalili so me, potem pa nič.
- Feri Lainšček pa pravi, da Prekmurci ne upoštevajo svojih intelektualcev. Da jim ne zaupajo. Je to ta užaljenost, o kateri govorite?
To, da ljudje tu ne upoštevajo intelektualcev, je krepko res. Ljudje rečejo – kaj se pa ta ven meče, kaj bi pa rad, pa že spet se kaže! Ne marajo ljudi, ki so opazni in odstopajo. Na nobenem področju. Presežek take vrste ni zaželen, kult osebnosti je skorajda nekaj najhujšega. Na drugi strani pa sta občutljivost in hitra užaljenost ljudi in posledica je žal tudi to, da sposobni, dobri ljudje odnehajo.
- Res je treba reči, da prekmurski politiki niso prav opazni. Če izvzamemo Milana Kučana, jih pravzaprav sploh ne poznamo.
Prav o tem govorim. Preveč pametnih moških in ženskih glav si reče – le zakaj bi se trudil, saj me samo napadajo, nihče ni hvaležen – in se umaknejo. Kučan je lahko veliko naredil prav zato, ker je odšel iz Prekmurja. Žal, a tako je. Tudi o meni govorijo grde stvari, a jaz imam svoje Prekmurce strašno rad in se ne dam. Res pa je, da pomagam potihem in raje neopazno. 
- Če se med Prekmurci nihče ne sme »metati ven«, se tudi mnenjskim voditeljem piše slabo. Brez nekoga, ki vodi, pa se v civilni družbi, gospodarstvu ali na političnem poligonu ne more kaj dosti zgoditi.
To je absolutno velika ovira. Sami ste povedali, zakaj. A naj vam odgovorim čisto po prekmursko – tako je bilo, tako je in tako bo!
- Si potem lahko predstavljate skupino brezposelnih, ki bi se združila v skupnem poslovnem projektu?
Veste, o brezposelnosti je treba tudi najprej nekaj povedati. Če za trenutek pozabiva na brezposelne v mestu, ki jih Prekmurje nikakor ne nabere veliko, je situacija pri nas precej drugačna kot v Ljubljani, na primer. Recimo, da brezposelni v glavnem mestu dobi 400 evrov razne pomoči. To ni skorajda nič. Če pa jih dobi nekdo pri nas, ki ima doma nekaj malega zemlje in blizu Avstrijo, kjer se še vedno da kaj zaslužiti na črno, je to vse kaj drugega. Pri nas marsikdo komaj čaka, da bo brezposeln. Tudi zato jaz pomagam predvsem konkretnim družinam in veliko manj namenim velikim humanitarnim organizacijam.
- Solidarnost je poleg samoiniciativnosti tista druga nujna lastnost v krizi. Medtem ko pri zadnji Prekmurcem ne gre najbolje, kako je s prvo, s solidarnostjo?
Če govoriva o revščini in humanitarni pomoči, je težava že v tem, da gre Prekmurcu strašno težko z jezika, da potrebuje pomoč. Revščino skriva kot kača noge. Prav potegniti ga moraš na plano, da mu lahko pomagaš. Če pa govoriva o pomoči med sosedi in prijatelji, je še vedno prisotna. Je pa drugače, kot je bilo. Brezplačno se dela in pomaga znotraj rodbine ter med bližnjimi prijatelji, sosedu pa boš verjetno kaj malega plačal. Se bo pa, če bo res hudo, to spremenilo, ker bomo bolj potrebovali drug drugega.
- Pa končajva s tem, kako se bo na prekmurskem karakterju odtisnila kriza.
Jaz verjamem v prekmursko dušo in trdno sem prepričan, da bodo ljudje v sebi odkrili tisti prodornost in podjetnost, ki nam ju manjka. Po drugi strani verjamem tudi v to, da bodo spoznali, da je vsako delo častno. In da v Murski Soboti ne bo več obrtnikov, ki ne dobijo delavcev, ker je delo z rokami za ljudi pod častjo. Tudi sam imam njivo, ki je ne bom nikoli prodal. Če pride do tega, bom pač kmet. Brez vsake krize in občutka žalosti. Celo v veselje mi bo.