Ljudje

Vici o sosedih

Simona Furlan
25. 6. 2009, 09.40
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Vsi narodi tega sveta poznajo šale na račun svojih sosedov. Nekatere so zelo grobe, druge pravzaprav dolgočasne. Na naš račun se na primer (in na žalost) šalijo zgolj Hrvati.

Šale na račun drugih narodov poznajo povsod po svetu. Temeljijo  na stereotipnih predstavah, ki navadno sploh ne držijo. Vsaj nekatere sociološke raziskave to dokazujejo vedno znova in znova, a kar se šal tiče, ne pomaga. Škoti bodo v Evropi še naprej veljali za zelo skope, tako kot pri nas Gorenjci, Francozi za vzvišene, Nemci za zadrteže brez smisla za humor … A šale pravzaprav povedo več o tistem, ki jih pripoveduje, kot o tistem, ki v njih nastopa. Pogosto se rojevajo iz zavisti in slabe samopodobe, ki si jo želimo popraviti na račun domnevnih slabosti drugih.

Šala je šala, pravijo mnogi zagreti pripovedovalci vicev; nima namena žaliti, temveč nasmejati. Čisto nedolžne seveda niso, so pa družbeno sprejemljiva oblika čustvenega odzivanja na svet in dogajanja v njem. O nekom torej lahko nekaznovano pripovedujete vice, tudi žaljive, ne smete pa ga v resnici udariti, na primer, čeprav je vaš notranji vzgib pri obeh dejanjih v bistvu enak. Sicer pa je o tem, da so šale vendarle več kot površne domislice, ki krožijo med ljudmi, pisal že Freud v knjigi Vici in njihov odnos do nezavednega.

Politika povezuje, šale ločujejo

A to so razprave za znanstvene kroge, v vsakdanjem življenju se ljudje prav malo sprašujemo o naših podzavestnih razlogih za to, zakaj smo se nasmejali prav neki šali oziroma zakaj je ta nastala. Pa bi se morda morali, trdijo številni sociologi in tudi drugi, ki jim ni vseeno, da se človeštvo med seboj tako rado prepira in se, zaradi drugačnosti, tudi globoko sovraži. Tudi s šalami, kadar zares prestopijo mejo dobrega okusa in nosijo jasno sporočilo rasizma, šovinizma,  ksenofobije in vsega drugega, kar spada zraven, se ta razdor povečuje. To za človeštvo ni dobro.
Svet se je krepko povezal, Evropska unija je eden takšnih zgovornih zgledov, šale pa delujejo v nasprotno smer – poudarjajo drugačnost in različnost. Tako na primer Aleš Debeljak v knjigi Evropa brez Evropejcev ugotavlja, da »ne obstaja noben vic o Evropejcih, medtem ko vicev o posameznih narodih kar mrgoli«. In še: »Evropejcev kot junakov v vicih ni zato, ker je evropejstvo kot nosilna identiteta pač hudo pičlo navzoče v javnem življenju nacionalnih držav na stari celini.«
Politično združena Evropa se v šalah deli  na staro in novo. Tako se vici v novih državah z evropskega vzhoda sučejo okoli Rusije in Poljske, na primer, Latvijci žalijo Litovce, oboji pa Estonce … Na primer: Kakšna je definicija valčka? To je estonski hip hop.
Podobno se dogaja na evropskem zahodu, kjer so šale geografsko bolj vezane na bližnje države. Posebna zgodba je Balkan. V članku neke švedske novinarke piše, da ji je človek iz Bosne razlagal, kako se je intenzivnost šal na račun drugih pred vojno precej stopnjevala. Smešno takrat pogosto ni bilo več smešno. Hkrati pa so prav vici v najtrših razmerah, polnih strahu, nevarnosti in stiske, sredstvo za vsaj hipno olajšanje.

Kakšen je popoln Evropejec

Slovenci, »janezi«, smo bili za Evropo in svet privlačnejši predmet šal, ko smo bili še Jugoslovani. Zdaj se nas lotevajo predvsem Hrvati, včasih ne prav nežno in naklonjeno, ter drugi narodi s tega območja, ampak to smo počeli že prej. Mujo in Haso ter Črnogorci so pač večne zvezde balkanskih vicev. Vici v Jugoslaviji so imeli še eno odlično podlago – to je bila takratna ideološka razdeljenost sveta, hladna vojna med vzhodom in zahodom, zato zgodovina pozna vrsto šal, v katerih nastopajo Američan, Rus in Jugoslovan (pogosto pa kar Mujo). Šale se najživahneje bohotijo pod pokrovom diktature, je rekel Vid Pečjak. In zgodovina mu daje prav. Še to, bolj demokratična je družba, manj političnih šal pozna.
Takšna globalnost geografski vicev, kakršno smo poznali pri nas v obdobju hladne vojne in komunizma, je rahlo zbledela, zato pa so večno neuničljivi in tudi povsod razširjeni židovski vici. Sicer pa precejšnjo mero samoironije premorejo tudi Judje sami. Prav tako ves Bližnji vzhod, kjer je v šalah zaradi življenjskih razmer navadno obilo črnega humorja.
V Evropi za največje mojstre črnega humorja veljajo Angleži, kar dokazujejo s svojimi  humorističnimi serijami in siceršnjo televizijsko satiro, naperjeno proti sebi, sicer pa največkrat proti Ircem.
O stereotipih, iz katerih se rojevajo vici, je med članicami Evropske unije zaokrožila šala o popolnem Evropejcu. Stereotipi v njej so seveda nasprotje lastnosti, ki jih sicer pripisujejo posameznim narodom. Torej – popoln Evropejec zna kuhati kot Britanec, je na razpolago kot Belgijec, prilagodljiv kot Šved, trezen kot Irec, zgovoren kot Finec, znan kot Luksemburžan, skromen kot Španec, velikodušen kot Nemec, potrpežljiv kot Avstrijec, organiziran kot Grk, voziti mora kot Francoz, je nadarjen za tehniko kot Portugalec, obvlada se kot Italijan ter je diskreten kot Danec. Nove članice s Slovenijo vred še niso našle prostorčka v tej podobi popolnosti.