Tomaž, vse najboljše! Kako je biti znova rojen?
Mar ni lepo? Življenje je lepo. To je blagoslov in predvsem velika velika danost. Ko sem zanihal v zraku, sem se vprašal: »Le koliko bo znašal ta račun?«
 Pa ne helikopterski, da se razumemo. To ni kar tako kot pri avtomobilski nesreči, ko je vse razbito, vi pa preživite. Mislim, da sem prišel nazaj z nekim namenom.
Teh šest dni v steni … Je prišel kakšen trenutek dvoma?
Ne. Pogosto sva se pogovarjala z očetom. Spraševal je, kaj nameravam. Jaz pa sem ga spraševal, ali je pokosil travo in nahranil mačke … Rekel je, naj se neham zafrkavati in naj raje povem, kdaj bom prišel dol. »Saj bom prišel,« sem mu govoril, on pa: »Ampak kdaj? Da boš prišel, govoriš že ves čas.« Rekel sem mu: »Glej, ati, saj veš, kakšen sem. Ne bom popustil, pa če kar umrem …«
Po drugi strani sem prosil, naj se zgodi, kar se mora! Prosil sem, naj me ne mrcvarijo v tisti jami 15 dni. Mogoče bi zdržal … Nisem bil pripravljen kar obsedeti in ugasniti. Se je pa zelo bližal trenutek, ko sem vedel, da bom z energijo na ničli in da si ne bom mogel pomagati. Ko prestopiš to točko, da sam ne moreš narediti ničesar več, samo še počasi ugašaš. Vprašanje, ali gre za tri, pet ali šest dni, ne igra nobene vloge več.
 Kaj ste počeli v vdolbini?
 Preden sem šel noter, sem rekel: »Naj se zgodi, kar se mora.« In se je. Vsi skupaj smo šli samo plezat. Fizično sem šel jaz, potem pa je bilo zraven še nekaj milijonov ljudi.
Preživeti šest dni na takšni višini … to je podobno čudežu. Vas je res reševala le fizična pripravljenost?
 Ah, kakšen fizis! Špeh se hitro stopi. Pogosto sem se izklapljal. Moji nasprotniki sicer ves čas razlagajo, da to ni mogoče, vendar sem fizično dokazal, da je.
 Pred dvema letoma sem šel v Anglijo, kjer so me zaprli v komoro. Priklopili so me na senzorje, merili kisik, pritisk … Dali so me hladiti na minus 30, v komori sem pri takšni temperaturi ostal šest ur. Dokazal sem, da se lahko izklopim. Ljudje ne vedo, kako je to mogoče. Ampak če lahko jogi ostane zakopan v blatu nekaj mesecev, pa je vse v redu, potem je mogoče tudi to.
Kje ste se učili teh veščin?
S temi stvarmi sem se začel ukvarjati, še preden sem začel z alpinizmom. Sem nejeverni Tomaž, ki mora vse preizkusiti na sebi. Tako vem, da deluje.
Kako pogosto ste se izklapljali v teh dneh?
 Kar precej. Še posebej v zadnjih dneh, ko sem imel že slabe baterije. To me je mučilo bolj kot pa pomanjkanje tekočine.
Pomanjkanje stika z zunanjim svetom?
Da. Pošteno povedano: sicer grem rad nekam sam, ampak potem pa nisem več rad sam. Ko so mi, na primer, prek postaje pošiljali glasbo, je bila to glasba, ki jo ponavadi poslušam v bazi. Tako se lahko takoj preklopim v drug svet. In mi je zelo zelo dobro. Karkoli. Samo toliko, da imam občutek, da sem vsaj posredno navzoč tam doli.
Kako je vaše izklapljanje sprejemala ekipa v bazi?
Zanje je bilo zoprno. En dan sem imel slabe baterije in se nisem zjutraj oglasil. Potem sem se izklopil in nismo se slišali nekaj ur. Ko sem se znova vklopil, sem jih začel klicati. Imel sem glas kot iz grobnice. Anda je bila čisto prestrašena. Rekla je: Ojoj, zdaj pa samo še dan ali dva, pa bo Joža počasi ugasnil. Ali pa bo zmrznil, kot piščanec.
In potem?
Čez dve, tri ure sem bil že veliko bolj evforičen. To se je nenehno spreminjalo.
Ste mislili na starše, na otroka?
Lani sem bil pri Sai Babi, kjer sem reševal problem navezanosti. To je bil eden mojih večjih problemov. Po nekaterih življenjskih izkušnjah se nisem mogel sprijazniti s tem, da bi nekdo drug upravljal moje otroke. Uporabljal sem svojilni zaimek. Pa to niso moji otroci. Ti otroci so nam bili dani samo v spremstvo. Da stopijo na neko pot. Drugače pa so se duše same odločile, da pridejo sem, k tema osebama. Duša pride na pot, ki si jo izbere sama. In z natančno tako nalogo, kot jo zmore. Z nič večjo in nič manjšo.
Kakšni so bili občutki peti dan, ko je helikopter že priletel nad steno, pa vam zaradi vremena niso mogli pomagati?
Že v petek sem izvedel, da bo slabo vreme. V soboto je bilo rečeno, da me bodo prišli reševat Rusi. Pa jih ni bilo. Potem, da bodo prišli Indijci. Pa da jih ne spustijo čez mejo. In da bodo prišli Francozi, pa Švicarji … Zapletalo se je pri dokumentaciji … Potem so rekli, da so reševalci že v zraku. Ponoči sem klical v bazo in vprašal: »A so že prišli?« »Ne,« so mi odgovarjali, »še kar so v zraku.« »Kako? Saj ne morejo biti dva dni v zraku … Kje so zdaj?« Potem so preverili in ugotovili, da sploh še niso odšli …
Skratka, dogajalo se je. Od popolnega plusa do popolnega minusa … Vmes smo pa rekli kakšno krepko. Ali tri.
Televizijska ekipa, ki vas je spremljala, vam je bila najbrž v veliko pomoč pri reševanju?
 Tu se moram posebej zahvaliti predvsem vsem tistim, ki so v zadnjem mesecu tako pljuvali po meni. S tem so ustvarjali veliko medijskega pompa. In prav ta me je pomagal rešiti. Vsem iskrena hvala.
Zakaj ste se kot popolni individualist in zagovornik solo plezanja sploh odločili za plezanje pred očmi javnosti?
 Menim, da je vzpon takega kova treba prikazati. Kar ni fotografirano ali prikazano, ne obstaja. Koliko se to potem objavlja, pa je stvar medijev samih, ki novice podajajo, in pa stvar tistih, ki v rokah držijo gumbe in poslušajo ali gledajo. Torej stvar bralcev in poslušalcev.
Če bi osvojili vrh, najbrž ne bi dosegli tolikšne pozornosti?
Če bi osemkrat popolnoma gol preplezal to steno, ne bi vzbudil niti za tretjino toliko medijske pozornosti. Mogoče bi bilo zanimivo le za nekaj deklet in za alpinistično javnost. Odzivi javnosti na to, kar se vam je zgodilo, so bili zelo različni. Vas negativne kritike prizadenejo?
Enkrat si bom vzel čas in javnosti predstavil nekaj znanih imen ljudi, ki so mi v jamo pošiljali elektronska sporočila. Pisali so o tem, kako z družinami molijo zame in tako naprej. Potem sem te iste osebe našel na različnih forumih, kjer je njihovo mnenje povsem nasprotno od tistega, ki so mi ga posredovali v steno. Le redki ti svoje pravo mnenje povedo v obraz.
Pa vam je, odkar ste se vrnili, sploh že kdo rekel kaj negativnega?
 Do danes ni imel še nihče jajc, da bi stopil do mene in mi v obraz rekel karkoli grdega. Niti enega samega ni bilo. Niti na Brniku.
 Pa vseeno: vas kritike prizadenejo?
 Spoštujem še tako močne kritike ljudi, ki se podpišejo z imenom in priimkom in rečejo: Mislim tako ali tako. Ne pa, da se skrivaš, pred mano si prijazen, od zadaj pa mi porivaš nož v hrbet. Celotna zgodba je vendarle povzročila več pozitivnega kot negativnega.
 Kaj je tisto, kar ste se morali naučiti? Kaj vam je gora podarila tokrat?
 Spoznal sem, da so za dosego cilja različne poti. Sam sem stopil na pot, ki gre prek hribov. Lahko bi bil nekdo, ki igra na pianino. In bi to dosegal po drugi poti. Vendar si je duša očitno izbrala malo bolj zanimivo, pa tudi malo težjo nalogo. Ker sem verjel do konca, mi je bilo dano, da sem se rešil.
 Račun sem dobil. Ampak, od zgoraj mi ga bodo izstavljali postopoma.
Ali to pomeni tudi, da v vas ni več toliko tekmovalnosti kot pred tem?
Ne. V Nanga Parbat nisem hodil, da bi odkril kaj novega. Kaj sem sposoben preplezati in kako, sem že dokazal. Predvsem sebi. Tu mi ni bilo treba dokazovati nič novega. Vsaka stena ima svojo dušo. In Nanga Parbat ima zagotovo nekaj posebnega.
Tisto nekaj ste v isti gori zdaj iskali že tretjič …
Dolgo časa se z goro že ogledujeva in z Nanga Parbat se bova gotovo še srečala. Morda ne ravno v plezalnem smislu. Povsem prepričan pa sem, da se bo to še zgodilo.
Predstavnikom pakistanske vlade ste obljubili, da boste v zahvalo poskrbeli za gradnjo bolnišnice. So se priprave že začele?
Pakistanska vlada išče zemljo in dva zdravnika, moja naloga pa je, da zberem sredstva za bolnišnico. Po teh krajih to ni tako drago, da bi bilo nemogoče. Tudi predstavniki obeh vlad se bodo kmalu sešli. Naša vlada bo povabila pakistanske kolege, ki so bili vključeni v reševanje. To je pozitivno za Slovenijo v mednarodnem smislu, saj bosta državi odslej zagotovo bolj prijateljsko sodelovali. Na političnem, gospodarskem in kulturnem področju.
Znova pa je prišel na dan še en problem: da nobena od himalajskih držav nima organizirane gorske reševalne službe.
 Ikarus Evrope zdaj razmišlja o tem, da bi Pakistan, ki pravkar kupuje vojaške helikopterje, dobil tudi reševalno ekipo. Ta problem je že dolgo znan, ni pa bil realno rešljiv. Nihče, niti jaz, ni bil zares prepričan, da bi takšno reševanje lahko uspelo.
Bilo je vredno tvegati …
Realno nisem verjel, da bo lahko priletel helikopter in ustavil nad mano. Ampak ko nimaš nobene izbire, vprašaš tudi to. Da bo lahko preletel nad mano, sem vedel. Da bo lahko ustavil, tega pa ne … To je novo poglavje reševanja v visokogorju. Če je moja nesreča pripomogla k temu, da se bo nekaj premaknilo na tem področju, potem je bilo tudi zato vredno svojo zadnjico tiščati v tisti mrzli vdolbini. Hindujci, budisti, muslimani in katoliki so molili za tepca, ki je obtičal na snežni polici. Živo bitje je bilo ujeto tam … in energije so se začele stekati v upanja, da se človeka reši. To je premaknilo vso zadevo.
In to v državi, kjer človeško življenje nima prav visoke cene …
Pravzaprav skoraj nikakršne. Pakistan, ki so ga poznali po težavah, kot so meja s Kašmirjem, Indijo, pa Afganistanom, se je pred celotnim svetom pokazal v povsem drugačni luči. Skratka, vsem skupaj, ki smo se znašli v tem golažu – kot komentatorji ali kot komentiranci – nam je bilo dano premikati zelo velike stvari. Ni šlo samo za plezanje. In to je bilo glavno sporočilo z gore.

»Do nekega trenutka sem verjel, da je bela smrt res lepa smrt. Vendar je tako le, če ugasneš v enem ali v dveh dneh, samo zaspiš in zmrzneš. Jaz pa sem zmrzoval kar nekaj dni, in to je zelo boleče. Če predolgo zdržiš, bela smrt ni lepa.«

Objavljeno v Jani št. 34, leta 2005