Delo. Plezanje. Psihična in fizična rehabilitacija po poškodbi. Piti iz izvira. Tja se hodi božat s kamni in gret v ledena prostranstva. Veliko je vezi, ki ga povezujejo z enim zadnjih neokrnjenih kotičkov prvinske narave - Logarsko dolino. Ena pa je zelo tesna, najtesnejša! To so spomini, spomini na ljudi, prijatelje, duše, s katerimi je doživel lepe in malo manj lepe stvari. Spomini na trenutke, ko je v stenah, denimo Ojstice, Planjave, Rinke in Mrzle gore, začel hrepeneti po svežih izzivih. Po novih, mnogo višjih hladnih stenah, še hladnejših potokih in neosvojenih vrhovih. Čas je dozorel za nov podvig. »Nov začetek!« Zakaj? »Za vsak primer,« pomežikne, usta pa se razlezejo v širok, navihan nasmeh. Ena najlepših alpskih dolin v Evropi alpinistu Tomažu Humarju v tem trenutku poleg vsega ponuja začetek poti v tretji polčas njegovega življenja. »Nov začetek« se torej začenja že v Logarski dolini. »Sicer pa potrebujem zelo kratek čas, da se pripravim. Odpravo lahko organiziram v dveh, največ treh tednih. Na klic gora moraš pač biti pripravljen.« Tokrat ga je poklicala stena, ki jo je imel v mislih že dolgo. »Jannu East, 7468 metrov visoki deviški vrh s svojo dobra dva kilometra visoko vzhodno steno. Največji neporavnanih dolgov slovenskih alpinistov. Od skupno sedmih neuspešnih odprav je kar šest slovenskih.« Logarska dolina, skupaj s planino Kisovec, Veliko planino in severno steno Rzenika, je ponavadi eno najpomembnejših mest za nabiranje notranje moči pred novimi izzivi.
 
Tesen stik z naravo
Če ga povprašate po najzgodnejših spominih na to ledeniško dolino, bo dejal, da niti ne segajo tako zelo daleč nazaj. »Jaz sem namreč začel v gore hoditi dokaj pozno.« Ta pokrajina, ki nabita s pozitivno energijo in kjer mnogi najdejo svoj mir,  odigrala pomembno vlogo pri njegovi rehabilitaciji, torej po 30. oktobru leta 2000, ko je nesrečno padel pri gradnji hiše. »V Logarsko sem se hodil dobesedno pobirat nazaj na noge. To lahko počneš le v čistem, pristnem okolju, kar ta dolina zagotovo je. Tam sem spoznal nekatere ljudi in so mi veliko pomagali, verjeli so vame, ko sem bil na dnu. Ti ljudje so uspešni, a so ostali zvesti sami sebi. Mnogi na vrhu namreč pozabijo, kje so pravzaprav začeli.«
         Nekako v tistem času je začel v hotelu Plesnik v motivacijskih tečajih s svojimi izkušnjami seznanjati ljudi iz različnih podjetij, za katere je Logarska dolina zelo priljubljeno mesto za razna srečanja. Zakaj? »Verjetno zato, ker tukaj ostanejo skupaj. Če so takšni seminarji denimo v Portorožu, se ljudje po delavnicah hitro porazgubijo.« Tomaž predava tako Slovencem kot tujcem. Po predavanjih pa lahko tisti, ki si to želijo, z njim preizkusijo svoje telesne sposobnosti. »Ponavadi gremo na Okrešelj, tam plezajo. Vzdušje tam gori je bolj sproščeno. Za začetnike pa sta idealna tudi bližnje plezališče in seveda nepogrešljiva Igla.« Ošiljena skala prišleke pritegne tik pred vstopom v sotesko. »Zame so to vrata v Logarsko.« Pri Igli se ponavadi najprej ustavi tudi takrat, ko koga prvič pripelje na ta konec. Prijatelji, znanci, novinarji iz tujine, ki ga obiščejo, namreč nikakor ne smejo zapustiti naše dežele, ne da bi videli te očarljive doline. Prvi postanek je prav gotovo okrepčevalnica pod Iglo, kjer je kozarček borovničevega žganja za korajžo neizbežen. »Poleg tega je Igla zame eden pomembnejših energetskih centrov pa seveda kraj spominov. Tukaj se je zgodilo kar nekaj stvari, ki so zaznamovale moje življenje.« Kolikokrat se je na tem mestu srečal s prijateljem Matejem Močnikom! »Bil je krasen človek, prepošten za ta svet, zato je znal dihati samo v gorah. Koliko mi je pomenil, sem odkril šele, ko ga ni bilo več.« Pred dvema mesecema je njegovo življenje ugasnilo v perujskih Andih. Matej je s Tomažem delil najpristnejše in najradostnejše trenutke njegovega življenja. Dostikrat je bil zraven, ko je Tomaž plezal skupaj s svojim sinom. »Ni lepšega kot gledati, kako del tvojih sanj postane resničnost. Ko se dve duši zlijeta v eno, sprejmeta in doživita to, kar si doživljal vse življenje, in se pri tem dotakneta v svoji prvinskosti. Temu lahko rečem danost. Ob tem je  tvoje poslanstvo dovršeno.«
 
Zaledeneli slapovi vlečejo
Ljudi, ki jih pripelje k Igli, poskuša pripraviti, da bi se soočili sami s seboj. »To so ponavadi ljudje, ki morajo navzven delovati močno, brezkompromisno, v steni pa jih soočim z njimi samimi. V tistem trenutku za njimi ne stoji nihče drug – nobeno podjetje, ne denar, ne naslov, ampak so sami s svojimi lastnimi strahovi.« Pozimi poskusijo isto s plezanjem na zaledenelem slapu takoj nad hotelom. Ledeni slapovi Tomaža vlečejo kot magnet. V dolini jih je veliko. »Januarja poledenijo skorajda vsi. Pa še blizu eden drugega so, tako da greš do njih lahko kar peš. V eden dnevu jih tako lahko preplezaš do dvajset.« Ko se nameni v slap, se odpravi zelo zgodaj. Še prej pokliče katerega od prijateljev, ki živijo v Logarski ali zelo blizu, da mu povejo, kakšne so razmere. Najboljše so ponavadi nekaj dni pred polno luno in po njej. Kvaliteta ledu je namreč odvisna od temperature, vlažnosti zraka. Ob najugodnejših razmerah je Logarska polna plezalcev, ki kot pajki spretno lezejo po strmih ledenih slapovih. Po celodnevnem plezanju pa se gotovo prileže ne samo kozarček borovničevega žganja ali katurovca, kot mu pravijo domačini, ki poživi utrujene ude, temveč tudi katera od tradicionalnih kulinarični specialitet. Naokoli je vse polno turističnih kmetij, kjer je mogoče uživati v samih dobrotah. »Vse, kar ti dajo na mizo, je domače, od štrukljev, kruha, sira do salame.« Razvajanje torej, toliko prijetnejše v dobri družbi njemu ljubih ljudi in spominov.